V tišini tega velikonočnega petka, ko se v bogoslužju že močno čuti pričakovanje Binkošti, se ustavljam ob Gospodovih besedah: »Vaša žalost se bo spremenila v veselje.« (Jn 16,20). Ta preobrazba žalosti v radost (harmolype) je delo Svetega Duha, ki v globini srca deluje kot notranji ogenj. On je tisti, ki težko breme bivanja spreminja v lahkotnost vstajenja, ne tako, da bi težave izginile, temveč tako, da jih prežari z neugasljivo svetlobo in nam daje moč.

Apostol Pavel v Korintu prejme Gospodovo zagotovilo: »Nikar se ne boj, temveč govori in ne molči, saj sem jaz s teboj!« (Apd 18,9). To ni le zgodovinski zapis, temveč neposredno delovanje Svetega Duha v mojem sedanjem trenutku. Tolažnik je tisti, ki v meni premaguje ohromelost strahu in mi podarja dar besede takrat, ko bi se najraje umaknil v molk obupa. Psalm 47 odmeva s hvalnico Bogu, ki kraljuje vsej zemlji; ta hvala je v resnici dih Duha v meni, ki me dviguje nad minljivost in me povezuje z Vstalim.

Sveti Duh, ki žalost spreminja v veselje, se v današnji Sloveniji utelesi tam, kjer se skozi bolečino poraja novo upanje in solidarnost.

Prepoznavam moč vstajenja v tistem posamezniku, ki se sredi osebne krize – morda ob izgubi zdravja ali v dolgotrajnem boju z osamljenostjo – ne zapre v grob samopomilovanja. Primer novega življenja je slovenski upokojenec, ki kljub skromnim prejemkom in lastnim bolečinam vsak dan obišče še bolj onemoglega soseda. Ko se v tem prostoru bolezni in pomanjkanja namesto tarnanja rodi hvaležnost za droben trenutek bližine, se tam zgodi velika noč. Sveti Duh v tem človeku žalost zaradi telesne opešanosti spreminja v duhovno radost služenja.

V našem javnem prostoru, kjer so razdeljenost, cinizem in nenehno iskanje napak v drugem postali vsakdanji kruh, se vstajenje dogaja tam, kjer nekdo zavestno izstopi iz kroga obtoževanja. Vstajenje utripa v tistem državljanu ali skupnosti, ki se sredi ideoloških bojev in gospodarske negotovosti odloči za pot sprave. Ko nekdo v Sloveniji danes namesto žolčne replike na spletu ali v pogovoru ponudi razumevajoč molk in molitev, s tem dopusti Svetemu Duhu, da preobrazi napetost v prostor miru. To je upor proti »svetu« s polnostjo Ljubezni, ki ne išče svojega, ampak tisto, kar združuje.

Gospod obljublja, da našega veselja nihče ne bo vzel (Jn 16,22). To je veselje, ki ga v srce vtisne Sveti Duh s pečatom vstajenja. Moja pot v tem velikonočnem času ostaja zazrta v tisti dan, ko ne bom več spraševal, saj bo v polnosti Duha vse postalo jasno. V vsakem dejanju ljubezni, v vsakem premaganem strahu in v vsaki ponujeni roki sredi slovenskih preizkušenj se uresničuje obljuba o veselju, ki je močnejše od smrti.

Kristus je vstal! Resnično je vstal!