Mojzesova rešitev iz Nila v 2 Mz 2,1-15 razkriva Božjo previdnost. Faraonova hči je orodje, da otrok izbrisanega ljudstva najde varnost nasprotnikovem domu. V Matejevem evangeliju (Mt 11,20-24) Jezus očita mestom, ki niso sprejela njegovih čudežev. Njegova žalost razkriva globino ljubezni, ki jo boli vsaka zamujena priložnost za spreobrnjenje. Matej pvleče vzporednice me Kristusom in Mojzesom. Kakor je moral Mojzes pobegniti iz Egipta, mora tudi Božja beseda - Kristus oditi od tistih, ki ga ne želijo slišati. Faraonova hčerka, ki sprejme tujega otroka, postane zgled nepričakovane Božje milosti. Bog nas neštetokrat reši po tistih, od katerih ne pričakujemo rešitve. Bog najbolj sliši klic iz naših globočin, ne pa učenih in površnih molitev. Jezusovo žalovanje nad mesti nam kaže, da vsaka zamujena priložnost za vero pusti praznino, ki najbolj boli Božje srce. Kakor je Mojzes odrasel med Egipčani, a ohranil identiteto svojega ljudstva, smo tudi mi poklicani živeti v svetu, a ne biti od sveta. Naj nas psalmistova borba z valovi navdihne, da vsem viharjem navkljub kličemo Boga po imenu. Kristusova žalost nad nevernimi mesti nas vabi, da cenimo dar vere, ki nam je dan. Kakor je faraonova hčerka odprla srce otroku, tudi mi lahko sprejmemo Kristusovo besedo, preden bo prepozno. Naj naša pot ne bo zaznamovana s trmoglavostjo, ki zavrača Jezusa, temveč z odprtostjo srca, ki v vsakem trenutku išče in prepoznava Božje delovanje.