»Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.« (Lk 7,47a)

Ni ljubezni brez odpuščanja. Ni odpuščanja brez ljubezni. Če se imam za pravičnega, kakor farizej Simon, me Jezus vabi, naj se poistovetim z grešnico. Jezusovo obličje mi razkriva Božje Očetovsko obličje. Če se imam za pravičnega, verujem vase. Če se zavedam, da sem grešnik, sprejemam Njegovo ljubezen. Rešen sem, če ga ljubim z vsemi svojimi močmi. V tem je jedro naše vere. Naj se njegova ljubezen razliva v nas in po nas na druge. To je vir veselja. Marija ni žalostna na tak način kakor mi, ki žalost gojimo in jo imamo rajši kakor veselje. Radi se pritožujemo in slabo mislimo o drugih, o Bogu in o sebi. Žalostne pesmi se prodajajo, enako filmi in zgodbe. Novice – črna kronika se najbolje prodaja. Ko pripovedujemo neumnosti o drugih vsi prisluhnemo. Se nam zdi zanimivo. Ko pa povemo nekaj dobrega, pa nikogar ne zanima. To je vir Marijine žalosti: naša zavračanje Božje ljubezni. On se ni zmotil, ko nas je ustvaril in nas ljubi. Ko ti in jaz grešiva, nisva to kar sva, ampak izdajava sama sebe. Ko ti in jaz nimava rada, greva ven iz svoje resnice. Najina resnica je ljubezen. Ti si resničen, kadar ljubiš. Ti si resničen, ko želiš nekomu dobro. Ti si resničen, ko si zadovoljen, da si, to kar si. Ti si resničen, kadar si tak, kot te je ustvaril Bog.