Današnja Božja beseda me vodi v srce Božjega sočutja. Evangelist Luka zapiše, da je Jezus zagledal vdovo iz Naima in da se mu je zasmilila. Vse se začne z enim pogledom. Preden izreče besedo, preden se zgodi čudež, Jezus vidi človeka. Njegovo srce se ustavi ob bolečini drugega. Kolikokrat hitim mimo ljudi, ne da bi zares opazil, kaj nosijo v sebi. Sveti Duh počasi zdravi moj pogled, da bi v drugem prepoznal več kot le obraz ali vlogo. Pokliče me k srečanju.

Pavel danes spregovori o Cerkvi kot o enem telesu. Nihče ni odveč, nihče ni nepomemben. Vsak nosi dar, ki ga drugi potrebuje. To je ena najlepših skrivnosti delovanja Svetega Duha. Ne ustvarja enakih ljudi, ampak iz različnih življenj tke občestvo. Tam, kjer svet pogosto gradi tekmovanje, Sveti Duh ustvarja pripadnost.

Pred kratkim sem spremljal zgodbo skupine prostovoljcev, ki vsak teden obiskujejo starejše ljudi, ki živijo sami. Ena izmed prostovoljk je pripovedovala o gospodu, ki po ženini smrti več mesecev skoraj ni spregovoril z nikomer. Sprva mu je prinašala le kosilo in zdravila. Potem sta začela skupaj piti čaj. Čez nekaj tednov je dejal: »Nisem najbolj potreboval kruha. Potreboval sem občutek, da me nekdo še pričakuje.« Ob teh besedah sem pomislil, kako malo je včasih potrebno, da človek znova začuti življenje. Ne veliki govori, ampak navzočnost.

Tudi Jezus v Naimu najprej podari svojo bližino. Šele nato se dotakne nosil in pokliče mladeniča v življenje. Kjer deluje Sveti Duh, se življenje vedno vrača. Včasih telesno, pogosto pa v srce, ki je že skoraj obupalo, v odnos, ki je bil na robu razpada, ali v človeka, ki ni več verjel, da ima njegovo življenje smisel.

Evharistija je kraj, kjer Kristus še danes prihaja naproti človekovi smrti – ne samo telesni, ampak tudi notranji. Toliko je ljudi, ki hodijo skozi dneve brez pravega upanja, brez veselja, brez občutka, da jih kdo vidi. Pri oltarju Kristus znova izgovarja besede življenja. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi prebuditi tudi mene, da bi iz moje otopelosti nastalo novo srce. Cilj evharistije ni zgolj to, da prejmem Kristusa, ampak da postajam del njegovega telesa, po katerem se njegova bližina dotika sveta.

Psalm danes vabi: »Služite Gospodu z veseljem.« To veselje ni hrupno niti površinsko. Rodi se tam, kjer človek odkrije, da ni sam. Kadar se odprem Svetemu Duhu, tudi moje življenje lahko postane tih odgovor na bolečino drugega. Morda ne bom mogel rešiti vseh težav, lahko pa nekomu podarim pogled, besedo ali navzočnost, po kateri bo zaslutil, da ga Bog ni pozabil. Prav tam se začne vstajenje, ki ga Jezus prinaša vsakemu človeškemu srcu.