Danes se zavedam sveta, ki hlepi po močnih voditeljih in jasnih strukturah, a se sredi tega hrupa ustavljam ob Samuelu, ki posluša užaljeno ljudstvo. V duhu Filokalije in modrosti vzhodnih očetov v tem vidim svojo nenehno skušnjavo: da bi svojo svobodo zamenjal za zunanjo varnost.

Izraelci Samuelu pravijo: »Postavi nam kralja, da nam bo vladal, kakor je pri vseh narodih!« Pretreslo me je, ko sem spoznal, da sem takšen tudi jaz. Sredi sodobnega dogajanja v Sloveniji in Evropi, ko se zdi, da se temelji krščanske kulture majejo pod pritiski tujih ideologij, si v sebi potihem želim »kralja«. Želim si močno politično figuro, strogo strukturo ali ideološki sistem, ki bi namesto mene reševal probleme in me ščitil.

Gospodov odgovor Samuelu pa me strezni: »Niso zavrgli tebe, ampak so zavrgli mene, da ne bi kraljeval nad njimi.« Spoznavam, da vsakič, ko iščem rešitev le v zunanjih sistemih in pozabljam na notranje kraljestvo Božjega prijateljstva, pravzaprav bežim pred svojo odgovornostjo. Moja identiteta ni v tem, kateri zemeljski kralj me vodi, ampak v tem, da je Gospod moj kralj sredi moje lastne svobode.

V evangeliju gledam četverico, ki nosi hromega. Ker ne morejo skozi vrata, odkopajo streho. To dejanje je zame podoba budnosti. Ko so poti do ljudi v moji bližini zaprte zaradi predsodkov, trdih mnenj ali ideoloških zamer, ne obupam. Ne iščem kralja, ki bi s silo odprl vrata, ampak postanem eden tistih, ki »odkrivajo streho«.

Jezus najprej reče: »Otrok, odpuščeni so ti grehi.« S tem mi pokaže, da je moja največja hromost v mojem srcu – v moji zameri, mojem strahu in moji nezmožnosti, da bi v drugem videl brata. Šele ko se moje srce očisti te notranje hromosti, lahko »vstanem, vzamem svojo posteljo in grem«.

Morda se bom danes znašel sredi pogovora, kjer bodo sogovorniki z vso silo napadali vrednote, ki so meni svete. Moj prvi impulz bi bil, da bi poklical na pomoč svojega »kralja« – da bi uporabil ostre argumente, se skliceval na avtoritete in jih s svojo »pravičnostjo« utišal. Čutil sam, kako postajam hrom v svojem sočutju.

Rad bi se ustavil. Namesto da bi uporabil silo, bi se rad vprašal: »Kako lahko tukaj odkrijem streho?« Zavestno bom odložil svoj obrambni ščit. Namesto da bi prepričeval, bom začel poslušati njihovo stisko, ki se je skrivala za agresivnimi besedami. Priznal bom: »Tudi mene skrbi, kam gre ta svet, in včasih me je strah.« Ta trenutek ranljivosti bom moje odkrivanje strehe. Pogovor se bo spremenil. Ne bomo se strinjali o ideologiji, a se bomo srečali kot ljudje. Danes ne bom iskal kralja, da bi zmagal, ampak bom dopustil, da me bo Kristus ozdravil moje hromosti, da bom lahko spet hodil naprej v miru s svojimi bližnjimi.