• Odlomka: Sef 3,1-2.9-13; Mt 21,28-32

Evangelij nam ponuja priliko o dveh sinovih: eden reče »Grem«, a ne gre; drugi reče »Nočem«, a gre (Mt 21,28-32). Kristus poudarja, da je dejanje in volja pomembnejša od gole besede.

Pravoslavna teologija poudarja razliko med človeško naravo (naravna sposobnost govorjenja, mišljenja) in človeško osebo (hipostazo - edinstven, svoboden način bivanja). Sin, ki na koncu gre, uresniči svojo osebo – svojo edinstveno, odnosno voljo, ki premaga slabost narave (prvotno Nočem).

Prerok Sofanija govori o ponižnem in ubogem ljudstvu, ki se »zateka k imenu Gospoda« (Sef 3,12). To so tisti, ki so zmožni metanoie (radikalne preusmeritve volje) in s tem postanejo žive ikone Kristusa – ne zaradi svojih besed, ampak zaradi dejavne ljubezni (agape) v odnosih.

Vaja: Opredelim eno obveznost, ki sem jo sprejel, a se mi upira (bodisi do Boga ali do človeka). Izvedem jo tiho in brez razmišljanja o nagradi. To je poslušno dejanje moje osebe, ki premaga »Nočem« moje narave in ustvarja ikono Kristusa v mojem življenju.