Ko mlada družina izgubi dom v požaru, sosedje organizirajo skupno pomoč. Kot Pavel, ki oznanja vstajenje sredi žalosti, njihova solidarnost postane živa podoba Kristusove utehe in upanja.

Pavel v sinagogi razglablja o Kristusovi smrti in vstajenju (Apd 13,30) kot izpolnitvi Božjih obljub – dogodku, ki preobrne zgodovino od obupa k zmagi. Psalm 2 odmeva z Božjim razglasom: »Ti si moj Sin« (Ps 2,7), preroški odmev vstajenja, ki razkriva Kristusovo kraljestvo.

V zgornji izbi Jezus tolaži učence: »Vaše srce naj se ne vznemirja« (Jn 14,1). Jezus ne ponuja zgolj utehe, temveč radikalno novo resničnost – On sam je živa Pot do Očeta (Jn 14,6), ki združuje nebesa in zemljo v svoji osebi.

Pavlova oznanjena vstajenjska radost, psalmistov kraljevi Sin in Jezusova zagotovila v zgornji izbi – vse priča o isti resnici: smrt ni zadnja beseda. Vera v Kristusa ni filozofija, temveč srečanje s Tistim, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). V svetu polnem negotovosti, njegove besede še vedno odmevajo: »Pripravim vam prostor« (Jn 14,2), vabilo k zaupanju, ki presega vsako razumevanje.