Današnja Božja beseda me ustavi pred vprašanjem, kaj v mojem življenju zares ostane. Pavel zapiše najlepšo hvalnico ljubezni. Ob njej hitro pomislim na velike življenjske trenutke, vendar se zdi, da govori predvsem o vsakdanjih, skoraj neopaznih odločitvah. Ljubezen je potrpežljiva. Ljubezen je dobrotljiva. Ne išče svojega. Kolikokrat se izkaže, da največji boj ne poteka zunaj mene, ampak v mojem srcu, kjer se srečujeta želja po tem, da bi bil v središču, in tiho vabilo, da naredim prostor drugemu.

Jezus v evangeliju govori o ljudeh, ki niso zadovoljni ne z Janezom Krstnikom ne z njim. Enim je bil Janez prestrog, Jezus preveč odprt. Vedno se je našel razlog za zavrnitev. Nenadoma se vprašam, ali tudi sam včasih ne iščem razlogov, da mi ne bi bilo treba odpreti srca. Človek lahko postane tako zaposlen z ocenjevanjem drugih, da presliši Božji glas.

Sveti Duh deluje drugače. Ne sili. Potrka. Njegova moč ni glasna, vendar zna razorožiti obrambne zidove, ki sem jih gradil leta. Kadar mu odprem prostor, postane moje srce nekoliko manj trdo, nekoliko manj polno sebe in nekoliko bolj sposobno poslušati.

Pred kratkim sem prebral zgodbo voznika mestnega avtobusa, ki je več mesecev opažal starejšo gospo. Vsako sredo je vstopila na isti postaji in sedela povsem tiho. Nekega dne je ni bilo. Čez nekaj tednov se je vrnila in vozniku povedala, da je bila v bolnišnici. Dodala je: »Veste, vi ste bili edini človek, ki me je vsako sredo pozdravil po imenu.« Voznik je pozneje priznal, da se mu ta pozdrav ni zdel nič posebnega. Zanjo pa je pomenil, da ni postala nevidna.

Ob tej zgodbi razumem, kako pogosto ljubezen nima velikih odrov. Sveti Duh me vodi prav v takšne drobne, skoraj skrite geste, ki vračajo človeku dostojanstvo.

Evharistija je izvir te ljubezni. Na oltarju Kristus ne podari ne ideje ne nauka, ampak samega sebe. To je ljubezen, o kateri piše Pavel. Ljubezen, ki se daje, ne da bi računala, koliko bo prejela nazaj. Sveti Duh spreminja kruh in vino v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi preoblikovati moje srce, da bi postajalo sposobno takšne podaritve. Cilj evharistije ni le moje osebno posvečenje, ampak da Kristus po meni doseže ljudi, ki hrepenijo po prijazni besedi, odpuščanju ali bližini.

Na koncu ostanejo Pavlove besede: »Zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, od teh pa je največja ljubezen.« Vse drugo nekoč mine. Uspehi, priznanja, položaji in dosežki izgubijo svojo težo. Ljubezen pa ostane, ker je že zdaj del Božjega življenja. Kadar se odprem Svetemu Duhu, začne ta večnost tiho rasti v meni – v preprostih srečanjih, v vsakdanjih odločitvah in pri mizi evharistije, kjer se učim živeti iz Kristusovega srca.