Danes ob poslušanju Božje besede o Savlu, ki išče izgubljene osle, in Leviju, ki sedi pri mitnici, v svojem srcu prepoznavam isto nemirno iskanje. Duhovni očetje Filokalije me neutrudno vabijo k pozornosti (nepsis), a se pogosto zalotim, da je moj um razpršen med tisoč opravkov, podobno kot je bil Savlov med iskanjem očetove živine.

Savel je hodil po hribovju in iskal nekaj izgubljenega, a je namesto oslov našel preroka in svoje kraljevsko poklicanost. V tem prepoznavam svojo vsakdanjost. Ko se zjutraj zbudim in mrzlično razmišljam o vsem, kar moram postoriti, o neplačanih računih ali zamujenih priložnostih, sem kot Levi pri svoji mitnici – ujet v številke in skrbi.

Vendar pa v tišini srca slišim tisti preprosti »Hôdi za menoj!«. Ta klic ne zahteva, da najprej vse uredim ali postanem popoln. Levi je vstal od mize takšen, kakršen je bil – cestninar. Gospod ne pride k zdravim, ampak k bolnim. To me tolaži. Moja raztresenost in moje »izgubljene živali« so pravzaprav kraj, kjer me Bog želi srečati.

Pred nekaj dnevi sem sedel za računalnikom, ko se mi je sesul pomemben dokument. Moja prva reakcija je bila jeza, srčni utrip se mi je dvignil, v mislih sem začel obtoževati tehniko in svojo smolo. Nato pa sem se spomnil na molitev srca. Namesto da bi še naprej »iskal osle« (svoj izgubljeni file), sem za trenutek zaprl oči in le vdihnil.

V tisti sekundi sem se vprašal: »Kdo zdaj sedi tukaj? Jaz ali moj nemir?« Spomnil sem se, da je Kristus v tistem trenutku stal ob moji mizi, prav tako kot je stopil k Leviju. Ko sem se vrnil k delu, dokumenta še vedno ni bilo, a moj odnos do izgube se je spremenil. Tišina, ki sem jo za trenutek spustil v srce, je bila dragocenejša od tistega, kar sem izgubil.

Danes se trudim ohranjati tisto »budno oko«, o katerem pišejo očetje. Ko grem v trgovino, ko odgovarjam na e-pošto ali ko se soočam z nepričakovanimi težavami, si rečem: »Tukaj je Gospod.« Savel je iskal osle, našel pa je kraljestvo. Tudi jaz danes ne iščem le rešitev za svoje težave, ampak v vsakem opravku iščem Njegov obraz.

Vstopam v ta dan z zavestjo, da je vsaka moja »mitnica« – vsako delo, ki me veže na ta svet – lahko kraj odrešenja, če le dovolim, da gre Jezus mimo in me pogleda.