V tišini svoje skrite kamrice, kjer se vsak dih umiri pred obličjem Večnega, danes zrem v globino svoje duše. Pred menoj se razpira pot askeze, ki ni v odpovedovanju stvarem, temveč v prebujanju za resnično Življenje.

Prepoznavam da sem blagrovan. Tega se zavem v trenutku, ko sredi preizkušnje ne klonem, ampak vztrajam. Čutim, da nobena skušnjava ne prihaja od Boga; On je Izvir vsega dobrega, Oče luči, pri katerem ni sence spremembe. Moje lastne neurejene želje so tiste, ki me včasih vlečejo stran, a se v trenutku budnosti vračam k Njemu, ki me je rodil z besedo resnice, da bi postal prvenec njegove stvaritve. Vsak dober dar, ki ga prejmem, je milost, ki jo sprejemam z odprtimi dlanmi.

Ko moje srce trepeta pod težo skrbi, mi psalm podarja zavetje. »Blagor človeku, ki ga ti vzgajaš, Gospod.« V tvoji Besedi iščem počitek v hudi uri. Ko čutim, da mi spodnaša noge, me tvoja milost podpira. Sredi množice mojih tesnobnih misli tvoja bližina razveseljuje moje srce. Ti me ne zapuščaš, saj si moje varno zavetje.

V evangeliju slišim tvoj spoštljiv očitek, da bi me predramil: »Ali še ne razumete? Je vaše srce zakrknjeno?« Kako pogosto sem podoben učencem v čolnu – vznemirjen zaradi pomanjkanja kruha, čeprav je ob meni On, ki je nasitil tisoče. Varujem se kvasa farizejev, tiste notranje dvoličnosti in nezaupanja, ki mi krati duhovni vid. Prosim za oči, ki bi zares videle, in ušesa, ki bi zares slišala tvojo prisotnost v drobtinah vsakdana.

Ta duhovni boj se zame uresničuje v povsem oprijemljivi izkušnji današnjega časa. Pred kratkim sem se znašel v stresu zaradi skrbi in preobremenjenosti. Ujet v nenehno osveževanje e-pošte in prebiranje pesimističnih gospodarskih novic, sem začel toniti v tesnobo, podobno učencem, ki so pozabili na kruh. Moje srce je postalo »zakrknjeno« od strahu.

Nato sem se v trenutku duhovne treznosti spomnil na vse trenutke v preteklosti, ko me je Tvoja milost vodila skozi nemogoče situacije. Namesto da bi se ukvarjal s »pomanjkanjem kruha«, sem se osredotočil na Tvojo prisotnost v mojem srcu. Tesnoba ni čudežno izginila in težava se ni magično rešila. Preobrazil pa si moj pogled. Sredi negotovosti sem izbral počitek v Tebi. Spoznal sem, da je moje največje bogastvo prav ta notranji mir, ki mi ga nobena ekonomska kriza ne more vzeti.

V tem miru preprosto bivam in postajam bivališče Luči.