Današnji evangelij me povabi v hišo farizeja Simona. Tam sedita dva človeka, ki sta Jezusu zelo blizu, vendar ga vidita popolnoma različno. Simon ga sprejme v svojo hišo, žena pa ga sprejme v svoje srce. Simon razmišlja o tem, kakšna je ta žena. Žena razmišlja samo o tem, kdo je Jezus. Prav v tem je velika razlika.

Ko bere Pavel o svojem življenju, ne skriva preteklosti. Iskreno pove, da je preganjal Cerkev. Nato doda stavek, ki ga vedno znova nosim v sebi: »Po Božji milosti sem to, kar sem.« Ne pravi: po svojih uspehih, po svoji vztrajnosti ali po svoji sposobnosti. Vse postavi na temelj milosti. To je delo Svetega Duha. Ne izbriše moje zgodovine, ampak ji da nov pomen. Tam, kjer sem videl samo neuspeh, začne nastajati pričevanje.

Žena v evangeliju joka pri Jezusovih nogah. Njene solze niso izraz obupa, ampak srečanja. Človek joka drugače, ko se počuti obsojen, in drugače, ko je končno sprejet. Sveti Duh odpira prav ta prostor, kjer mi ni več treba dokazovati, da sem vreden Božje ljubezni. Lahko preprosto obstanem pred Kristusom takšen, kakršen sem.

Pred kratkim sem prebral zgodbo moškega, ki je več let prestajal zaporno kazen zaradi gospodarskega kriminala. Po prestani kazni je dolgo zaman iskal delo, saj mu skoraj nihče ni zaupal. Neka manjša delavnica mu je vendarle dala priložnost. Čez nekaj časa je lastnik povedal: »Nisem zaposlil njegove preteklosti. Zaposlil sem človeka, ki je želel začeti znova.« Te besede so me globoko nagovorile. Koliko življenj bi ostalo zaprtih, če nihče ne bi verjel v možnost novega začetka.

Takšen pogled ima Kristus. Ne zanika greha, vendar človeka nikoli ne skrči na njegovo preteklost. Kjer deluje Sveti Duh, prihodnost ni več ujetnica včerajšnjega dne.

Evharistija je kraj, kjer se ta novi začetek vedno znova podarja. K oltarju ne prihajam zato, ker sem popoln, ampak zato, ker potrebujem Odrešenika. Kristus se mi daje kot kruh življenja, da bi njegova ljubezen počasi postala tudi moje življenje. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa prenavlja moje srce. Cilj evharistije ni le odpuščanje grehov, ampak občestvo z živim Kristusom, ki v meni oblikuje novo srce, sposobno ljubiti, odpuščati in zaupati.

Psalm danes poje: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.« Hvaležnost se rodi takrat, ko spoznam, da me Bog ne ljubi zaradi mojih dosežkov, ampak zato, ker sem njegov. Žena je od Jezusovih nog odšla svobodna. Pavel je odšel oznanjat evangelij. Tudi jaz lahko odidem iz vsake evharistije nekoliko bolj svoboden, ker Sveti Duh tiho ponavlja mojemu srcu: »Tvoja zgodba se ne konča pri tvojem grehu. Začne se pri moji ljubezni.«