Iz svetega evangelija po Marku (2,18-22)

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.

Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.«

Kakšna je novost krščanstva? Večkrat pravimo, da so vse vere iste in dobre. Zaklada krščanske vere se niti zares ne zavedamo, niti ne živimo iz njega. Krščanstvo ni v tem, da grem vsako nedeljo k maši, če je slučajno res kak Bog kje in me bo na koncu vprašal, če sem kaj hodil k maši.

Krščanska vera je življenje združeno s Kristusom. Začne jo Jezus sam, tako, da Bogu podari samega sebe, ne zgolj nekaj zunaj sebe. Prav o tem govori prvo beril iz pisma Hebrejcem.

Učenci Janez a Krstnika in farizeji so se postili in se ukvarjali s pripomočki za življenje, kot so pokore in zadoščevanja. Prepričani so bili, da je to za vero najpomembnejše.

Jezus pa pokaže, da je najpomembnejše njegovo življenje, ne pa razni obredi in ceremonije. Kristus je duhovnik, a bogu ne daruje klasičnih žrtev (darovi in žrtvovanje živali, včasih celo ljudi), ampak svoje vsakdanje življenje v sedanjem trenutku. Dramo svojega življenje je preobrazil v osebno podaritev Bogu.

Takšna preobrazba je od njega zahtevala intenzivno molitev in duhovni boj. Ni dovolj zgolj preprost dober namen v mislih. Pismo Hebrejcem zato opisuje Jezusov smrtni boj. Boril se je proti življenjskim težavam, proti svojim strastem in nujam. V molitvi se je boril, da je bilo vse njegovo življenje spremenjeno v dar Bogu in zajeto v Svetega Duha.

Kaj se vam pa zdi, da Jezus pričakuje od nas danes? Preobrazbo našega življenja v dar Bogu, in ne zgolj neke posamezne religiozne obrede. Molitev in samozatajevanje lahko pri tem pomagajo, a pomembna je preobrazba po podobi Sina: naše življenje postane dar Bogu (Rim 12).

Pri evharistiji se tega vedno znova zavemo, sprejmemo Božjo izročitev in podaritev nam samim in pridružimo svoje življenje Kristusovi podaritvi Bogu, ki jo izvrši tako, da se podari nam. V tem je Kristusova zmaga: podaritev lastnega konkretnega življenja Bogu, z vsemi svojimi radostmi, težavami, skušnjavami, hrepenenji in upanji. Takšna žrtev ali daritev je Bogu všeč: dar preobrazbe našega življenja po podobi Sina, ki ga Sveti Duh uresničuje v vsakem izmed nas, če smo v moči Jezusove besede odprti in učljivi za njegovo delovanje.