Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,41-44)
Ko se je Jezus približal Jeruzalemu in je zagledal mesto, se je zjokal nad njim in rekel: »O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali in stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«

Prvo berilo govori o oboroženem boju Makabejcev proti kralju Antiohu s katerim so vsaj za nekaj časa dosegli verski mir. V Evangeliju pa se Jezus razjoka nad Jeruzalemom, ki ni spoznalo, kaj mu prinaša mir. Pot miru nam zelo otežkočajo naše večslojne okoliščine in pri tem evangelij zlahka izdamo.
A Jezus nam je zvest tudi v naši nezvestobi. Tako nam podarja svobodo tam, kjer smo sužnji in prebudi odgovor tudi v tistem srcu, ki je najbolj zaprto. Nepreklicno odpre možnost spreobrnjenja, da bi bila vsem in za vedno odprta. Jeruzalemu ne grozi, niti njegovo razdejanje ne razume kot Božjo kazen. Ali mama grozi otroku, ko mu reče: »Gorje ti, če prečkaš cesto: podrl te bo avtomobil in boš umrl!« Ali mama otroka potem, ko ga je podrl avtomobil, kaznuje?
Jezus boleče ugotavlja, kaj delamo sami sebi, ker se ne zavedamo niti svoje niti Božje resnice.
Zlo Jeruzalema, bo padlo na Jezusa. Na križu ga bo mučila vsa hudobija sveta vseh časov in vsi ga bomo zapustili. Jezus s svojim jokom izraža svojo šibkost, ki ga je namesto nas pripeljala na križ, nas pa k odrešenju. Ponovno nas ustvari. On seje v solzah in žanje v veselju. Kakor Jeruzalem, tudi mi, ne spoznamo njegovega prihoda. Zato se še naprej vojskujemo med seboj in povzročamo zlo. On prihaja danes kot ubogi, majhen in ponižan. On prevzame nase naše zlo. Joka ker je zavrnjen, smeje se, ko je sprejet.
Comments