V tišini pepelnične srede vstopam v puščavo svojega srca. Pred mano se odpira pot metanoie – tiste globoke vrnitve, h kateri me vabi prerok Joel. Ne razdiram svojih oblačil, temveč dovolim Duhu, da zmehča trdoto svojega srca. Vračam se h Gospodovi milosrčnosti, saj čutim, da je On tisti, ki z blagostjo čaka na moj prvi korak iz razpršenosti nazaj v Središče.

Znotraj mene odmeva prošnja psalmistovega srca: »Čisto srce mi ustvari, o Bog.« V zrcalu svoje vesti prepoznavam svojo krhkost, a se ne ustavljam ob krivdi. Raje prosim za prenovo duha, za tisto veselje nad odrešenjem, ki me edino lahko zares postavi na noge. Moje oči so uprte v tvojo milost, saj vem, da ti je žrtev le strto in ponižno srce, ki se ne skriva več za maskami popolnosti.

Kot Kristusov učenec čutim nujnost trenutka. »Glej, zdaj je čas milosti,« odzvanja v meni. Ne odlašam z darovanjem svoje razbitosti Bogu, saj je On tisti, ki je zame postal greh, da bi jaz v Njem postal Božja pravičnost. To ni trud mojih lastnih moči, temveč dopuščanje, da me Njegova ljubezen prevzame in spravi s seboj.

V evangeliju pa se srečujem z izzivom skritega. Skušnjava, da bi svojo duhovnost razkazoval kot blago na tržnici mnenj, je močna. Toda v tišini filokalije iščem tisto »notranjo skrito kamrico«, o kateri govori Jezus. Svoje miloščine, molitve in post ne želim spreminjati v orodje za hranjenje lastnega ega. Postim se predvsem od obsojanja, od hrupa lastnih misli in od želje po potrditvi drugih. Umivam si obraz s hvaležnostjo, da bi mojo hojo videl le Oče, ki vidi na skrivnem.

Ta duhovni napor se zame uresničuje v povsem konkretni izkušnji današnjega digitalnega sveta. Pred kratkim sem začutil močan vzgib, da bi na družbenih omrežjih objavil svojo »globoko« duhovno misel ali fotografijo svojega tihega kotička z molitvenikom. Želel sem si tistih digitalnih odobravanj, ki lažno hranijo moj občutek pomembnosti.

V tistem hipu sem se ustavil. Spomnil sem se na hesihijo – notranjo mirnost. Vprašal sem se: »Komu v resnici darujem ta trenutek? Očetu ali svojemu občinstvu?« Odložil sem telefon. Namesto objave sem izbral tišino. Tisti trenutek molitve je ostal le med mano in Bogom. Sredi sveta, ki od nas zahteva nenehno razkazovanje in samopromocijo, sem izbral svobodo skritosti. V tisti neobjavljeni tišini sem našel večji mir in resničnejšo povezanost z Izvirom, kot bi mi ga lahko prineslo tisoče všečkov.

V tej skritosti preprosto bivam in postajam bivališče Njegove ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!