»Tedaj je začel grajati mesta, v katerih se je zgodilo največ njegovih mogočnih del, ker se niso spreobrnila« (Mt 11,20)

Izkušnja nam kaže, da smo nesrečni, polni strahov in tesnobe, trpljenja in krivic. Parajo nas vojne, nerazumevanja, spori, zamere in hudo vseh vrst. Znotraj in zunaj. Osebno in družbeno, lokalno in planetarno. Z vsem kar počnemo se hočemo sami rešiti pred zlom. Neuspešno. Jezus nas opozarja, naj se ne prepustimo zakrknjenosti v zlu in nas želi prebuditi iz naše zaslepljenosti. Grozi nam, da bi se zavedali zla s katerim si delamo škodo. Zlo je samo po sebi kazen. Grozi nam, ker nas zares ljubi in nas želi rešiti zla. Podobno kot mati majhnega otroka. Ali se bomo spreobrnili k Njemu ali pa se bomo pred njim branili z lastnimi zaslugami in »pravičnostjo«? On obsoja zlo, ne nas, ki ga povzročamo. On ljubi sovražnike in daje življenje za nas, ki smo sovražniki, sebi in bližnjim. Vse naše zakonodaje, podvržene zlu, obsojajo hudodelca (nas) in nas pribijejo na zlo. Jezus se pusti pribiti na križ (zlo in sprevrženost človeškega srca) in rešuje nas, ki smo ujetniki tega zla. On jasno razkriva zlo in njegove negativne posledice. Pokaže nam Očeta, ki dejavno ljubi vsakega človeka = hudodelca.