Pridigar danes spregovori z nenavadno iskrenostjo. Vabi k veselju mladosti, hkrati pa šepeta: »Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti.« Na koncu pa izreče besede, ki jih človek težko presliši: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost.« Ne razumem jih kot zavrnitev življenja, ampak kot povabilo, da ne zgradim srca na tem, kar mine. Koliko stvari sem imel za nujne, danes pa se jih komaj še spominjam. Ostane predvsem to, kar je bilo podarjeno iz ljubezni.

V evangeliju Jezus znova spregovori o svojem trpljenju. Učenci teh besed ne razumejo. Tudi sam pogosto ne razumem poti, po katerih prihaja Bog. Želel bi jasne odgovore, on pa mi podarja svojo navzočnost. Sveti Duh tiho odpira srce, da začne sprejemati tudi tisto, kar presega mojo logiko. Resnica se pogosto razkrije šele po dolgem času.

Pred nekaj meseci sem prebral zgodbo moža, ki je več kot trideset let delal v isti tovarni. Ko je podjetje zaprlo vrata, je ostal brez službe. Priznal je, da se mu je zdelo, kakor da je izgubil svojo vrednost. Nekega dne ga je sosed prosil, naj pomaga obnoviti staro hišo družini, ki je po poplavah ostala skoraj brez vsega. Iz tega enkratnega dejanja je nastala nova pot. Danes vodi manjše podjetje, zaposluje ljudi, ki so dolgo iskali delo, in pravi: »Ko sem izgubil tisto, na kar sem se naslanjal, sem prvič odkril, kdo sem.« Včasih razpoka postane prostor, skozi katerega vstopi svetloba.

Tako deluje Sveti Duh. Ne odvzame vedno preizkušnje, vendar iz nje ustvari nekaj novega. Tam, kjer vidim konec, on že pripravlja začetek. Tam, kjer jaz štejem izgube, on oblikuje srce, ki zna ljubiti globlje.

Evharistija je največja skrivnost takšne preobrazbe. Na oltar prinesem kruh in vino, znamenji minljivega sveta in človeškega dela. Sveti Duh ju spremeni v Kristusovo navzočnost. Ob tem počasi razumem, da želi enako storiti tudi z menoj. Cilj evharistije ni le trenutek obhajila, ampak življenje, ki postaja eno s Kristusom. To je tudi cilj mojega življenja: da bi v meni rasel njegov način gledanja, njegove besede in njegovo srce.

Psalm danes moli: »Nauči nas šteti naše dni, da pridemo do srčne modrosti.« Ta modrost ni v tem, da bi poznal prihodnost. Rodi se tedaj, ko vsak dan sprejmem kot dar in ko odkrijem, da noben trenutek, izročen Bogu, ni izgubljen. Sveti Duh me vodi prav po tej poti – poti, na kateri minljivost ne postane razlog za strah, ampak vrata v življenje, ki ne mine.