Prerok Ezekijel spregovori tirskemu kralju, ki je svoje srce postavil na prestol. Njegovo bogastvo in uspeh sta ga pripeljala do prepričanja, da ne potrebuje nikogar več, niti Boga. To je ena najnevarnejših skušnjav človeka: da začne verjeti, da življenje nosi sam in da je njegova moč dovolj za vse. Takrat srce počasi izgublja sposobnost občudovanja, hvaležnosti in zaupanja.

Evangelij nadaljuje isto misel. Jezus pravi, da bogataš težko vstopi v Božje kraljestvo. Ne zato, ker bi bilo bogastvo samo po sebi slabo, ampak ker človek hitro začne iskati svojo varnost v tem, kar ima. Kadar se srce oprime minljivih stvari, postane težko sprejeti dar, ki ga ni mogoče kupiti.

V sebi pogosto prepoznam isto napetost. Rad bi imel vse pod nadzorom: svoje načrte, prihodnost, ljudi okoli sebe. Ko se stvari začnejo podirati, se pokaže, kako krhke so moje opore. Prav tedaj Sveti Duh tiho odpira drugo pot. Ne gradi samozadostnosti, ampak sinovsko zaupanje. Ne odvzema odgovornosti, temveč osvobaja srce, da ne nosi sveta na svojih ramenih.

Današnji čas to napetost še povečuje. Gospodarska negotovost, visoki stroški življenja in strah pred prihodnostjo silijo mnoge družine, da ves svoj notranji mir povežejo s finančno varnostjo. Tudi politična nestabilnost in vojne v različnih delih sveta povečujejo občutek, da je prihodnost vedno bolj nepredvidljiva. Človek zato zlahka začne živeti v nenehni skrbi in zbiranju zagotovil, ki pa nikoli ne prinesejo popolnega miru.

Evharistija mi razodeva povsem drugačno bogastvo. Ko pristopim k oltarju, pred Kristusa ne prinašam svojih dosežkov, ampak svojo revščino. Prav tam odkrijem, da največji dar ni nekaj, ampak Nekdo. Kruh življenja me hrani z Božjim življenjem, ki ga ne more razvrednotiti nobena gospodarska kriza, nobena izguba in nobena negotova prihodnost. Cilj evharistije je občestvo s Kristusom, iz katerega raste notranja svoboda.

Ko Peter vpraša Jezusa, kaj bodo prejeli tisti, ki so vse zapustili, Jezus ne obljubi predvsem stvari, ampak novo življenje. Sveti Duh že zdaj podarja okus tega življenja. V srcu prebuja mir, ki ni odvisen od tega, koliko imam, ampak od tega, komu pripadam. Takšno bogastvo ostaja tudi tedaj, ko se vse drugo spreminja, saj je zakoreninjeno v Bogu, ki ostaja zvest v vseh časih.