»Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili« (Mr 3,10)

Masovnost (danes po medijih) stiska in pritiska, nič ne pomaga, ne počlovečuje in ne ozdravlja. Zavaja in poneumlja. Le spoštljiv in zaupen dotik Njega ozdravlja. Dotik ni zahteva, ampak je hvaležno zaupanje: Ti ozdravljaš. Tega si moram želeti, hrepeneti in se odločiti. Ko me zadene zlo sem mu blizu, ker je sprejel vse naše rane. Najprej pa se moram zavedati, da sem res bolan in da se sam ne morem ozdraviti. Potrebujemo celo življenje, da se končno zavemo svoje resnične in edine bolezni: strahu zase in smrti. Živimo v utvari, da smo zdravi. Ko se je umaknil na križ nas je Jezus šele zares pritegnil k sebi in nam odpira oči za naše bolezni. Njegovo trpljenje zajame vse in ozdravi slehernega izmed nas. Če ga sprejmem, On po meni zdravi naprej. Skozi vse čase.