Danes me Božja beseda vabi stran od dveh nevarnih oblik življenja: od notranje mrtvosti in od navezanosti na imetje. Pavel me spomni, da sem bil po grehu kakor človek brez življenja, toda Bog me ni pustil v tej oddaljenosti. Njegovo usmiljenje je močnejše od moje zaprtosti: »z milostjo ste rešeni«. Krščansko življenje zato ni najprej moje prizadevanje, da bi postal boljši človek, ampak sprejemanje življenja, ki mi ga Bog podarja v Kristusu. Očetje so v tem odlomku prepoznavali prehod iz smrti v življenje, povezan tudi s krstom: Kristusovo vstajenje postane začetek mojega novega življenja.

Evangelij pa me pripelje še globlje. Bogataš si je želel zagotoviti prihodnost tako, da bi imel vedno več. Njegova težava ni bilo samo bogastvo, ampak srce, ki je prihodnost iskalo v stvareh namesto v odnosu z Bogom. Lahko imam veliko in sem vendar notranje reven, če moje srce nima prostora za Boga in človeka. Danes zato prosim Svetega Duha, naj me osvobodi potrebe, da bi si življenje zagotavljal sam. Naj mi pokaže, kaj v meni postaja »zakladnica«, v katero shranjujem svojo varnost, svoje načrte in svoje zasluge.

Psalm me vrača k preprostosti: »Služite Gospodu z veseljem.« Ko se odprem Svetemu Duhu, se življenje počasi premakne iz posedovanja v hvaležnost, iz nadzora v zaupanje, iz zaprtosti vase v odnos. Evharistija je pri tem zame najmočnejše znamenje: prihajam k Njemu, ki mi ne daje nečesa, ampak daje samega sebe. V Kristusu prejemam življenje kot dar in se učim tudi sam postajati dar. Zato danes ne prosim predvsem za več, ampak za srce, ki zna prepoznati, da je največji zaklad že tukaj: Kristus, ki me po Svetem Duhu oživlja in me vabi v življenje, ki ni zgrajeno okoli mene, ampak okoli ljubezni.