19.11.2021 – Sodba

Po Luku (19-45-48)

Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: »Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« 47 Vsak dan je učil v templju. Véliki duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva pa so iskali priložnost, da bi ga umorili, 48 vendar niso našli načina, da bi mu kaj storili, kajti vse ljudstvo se ga je oklepalo, ko ga je poslušalo.


Jezus uresničuje sodbo nad svetom z vodo svojih solz in z ognjem svojega trpljenja. Uničenje, ki naj bi doletelo nas, udari njega. Bog znova obišče svoje bivališče, ki je naše srce. Spremenili smo ga v razbojniško jamo in prostor češčenja mamona (denarja). On našo hišo očiščuje s svojim življenjem in svojo besedo. Če ga poslušamo, postajamo živi kamni novega svetišča. Staro svetišče temelji na lažnem občutku varnosti in lažnega zaupanja vanj. V njem ni molitve in domačnosti z Bogom, ampak krivičnost in oskrunjenje. Formalna pobožnost je čista izguba časa (Iz 1,13). Z verskimi obredi ne moremo pridobiti njegove naklonjenosti. Najhujši greh proti njemu je ta, da si hočemo njegovo ljubezen kupiti in si jo zaslužiti. On ni prostitutka, ampak usmiljeni Oče. On se nam daje zastonj, mi ga le sprejemamo in živimo kot sinovi in bratje. To je duhovno bogoslužje, ki je Bogu po volji (Rim 12,1). Slaba podoba Boga v naših srcih je izvor vsega zla. To prekletstvo vzame nase Jezus, v katerem biva Božja resnica o nas in Bogu. Med sebe in malika je Bog postavil neskončno razdaljo Jezusovega križa, edinega Božjega razodetja in ljubezni.

40 views0 comments

Recent Posts

See All