Ko umetnik opusti razstavo v prestižni galeriji, da bi vodil delavnice za otroke v revni četrti, odkrije pravo radost – kot Pavel v Listri, ki razkriva pravi vir življenja onkraj površnega čaščenja.

V Listri Pavel ozdravi hromega, a ljudje namesto Boga častijo njega in Barnaba kot Zevsa in Hermesa (Apd 14,12) – živa podoba človeštva, ki išče večno v minljivem. Psalm 115 z nasmehom odgovarja: »Naš Bog je v nebesih« (Ps 115,3). Spomni nas na brezmejno prevlado Boga nad vsemi lažnimi podobami, ki jih imamo o Njem.

V zgornji izbi Jezus razvija temo ljubezni: »Kdor me ljubi, bo ohranil mojo besedo« (Jn 14,23). To ni pogoj, temveč naravni sad – ljubezen do Kristusa se vidno izraža skozi življenje po njegovem vzoru. Sveti Duh, obljubljen kot »Spomin« (Jn 14,26), ne uči novih resnic, temveč poglablja že dano razmerje.

Pavlova borba z malikovalstvom, psalmistova satira o nemočnih idolih in Jezusova intimna obljuba bivanja z Očetom – vse priča o edini resnici: pravo čaščenje ni obred, temveč življenje iz ljubezni. Sveti Duh ni nadomestilo za odsotnega Kristusa, temveč prisotnost, ki omogoča, da njegova ljubezen »postane moj in tvoj dom« (prim. Jn 14,23). V svetu, ki lovi prazne podobe, njegove besede še vedno tolažijo: »Mir vam zapuščam« (Jn 14,27). Vabi nas k bivanju v Resnici, ki osvobaja.