Dragi bratje in sestre v Kristusu, danes, 2. januarja, ko se praznični blišč počasi umika vsakdanu leta 2026, nam Cerkev pred oči postavlja dva velikana duha: sv. Bazilija Velikega in sv. Gregorja Nacianškega. Bila sta »dve telesi, a ena duša«, ki sta v 4. stoletju sredi viharjev arijanstva in poganskega upada branila Božanstvo Logosa.

Današnja berila (1 Jn 2,22-28; Ps 98; Jn 1,19-28) nas sprašujejo isto, kar so spraševali Janeza Krstnika v puščavi: »Kdo si ti?« In kje stojiš sredi zmede današnjega sveta?

Apostol Janez je neizprosen: »Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Kristus?« Bazilij Veliki bi dodal, da vsaka ideologija, ki želi človeka rešiti brez Kristusa, neizogibno konča v kulturi smrti.

Danes se soočamo s slepoto modernih levih ideologij, ki pod krinko »napredka« in »svobode« sistematično razkrajajo temelje stvarstva: družino, spolno identiteto in svetost življenja od spočetja do naravne smrti. To je nova oblika arijanstva. Če je arijanstvo trdilo, da Kristus ni Bog, današnja kultura smrti trdi, da človek ni Božja podoba, ampak le plastelin v rokah lastnih želja in državnih dekretov.

Slepota teh ideologij izvira iz tega, da so izgubile odnos z Očetom. Ko človek zanika Sina (Logos), ne izgubi le Boga, ampak izgubi tudi razum (logos). Postane ujetnik minljivosti, kjer smrt postane »rešitev« (evtanazija), nerojeno življenje pa »ovira«.

Janez Krstnik v evangeliju pravi: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi.« Ni rekel, da je on Luč. Bazilij in Gregor sta nas učila, da je krščanska ustvarjalnost v tem, da postanemo glas Večne Besede.

V letu 2026 ne smemo biti le pasivni opazovalci razkroja. Naši vsakdanji izzivi – od boja za preživetje do ohranjanja vere v digitalni dobi – zahtevajo bazilijevo odločnost. Bazilij ni le molil; gradil je bolnišnice, zavetišča in šole. Njegovo upanje ni bilo sentimentalno, ampak stvariteljsko.

Upanje ni pričakovanje, da bo vse v redu, ampak gotovost, da ima naše delovanje v Kristusu večni pomen. Tudi če se zdi, da ideologije zmagujejo, mi gradimo na temelju, ki je že zmagal.

Sveti Gregor Nacianški, »Teolog«, nas opominja, da se gradnja življenja začne pri notranji svetlobi. Na vprašanje, na čem graditi v letu 2026, nam berila odgovarjajo:

1. Na hipostazi (Osebi) Kristusa: Ne gradite na idejah ali političnih programih. Gradite na odnosu. Edina moč, ki lahko premaga kulturo smrti, je kultura osebnega občestva.

2. Na maziljenju (1 Jn 2,27): Janez pravi, da »maziljenje ostaja v vas«. To je Sveti Duh, ki nam daje dar razločevanja. Ne verjemimo vsakemu »duhu časa«. Bodimo trezni in molimo, da bosmo spregledali skozi meglo propagande.

3. Na novi pesmi (Ps 98): Krščansko življenje je lepo. Proti sivi in depresivni slepoti ideologij se borimo z ustvarjalnostjo, z lepoto krščanskega doma, s pesmijo in z veseljem, ki ga svet ne pozna.

Ne bojmo se biti »glas v puščavi«. Sredi Evrope, ki pozablja svoje korenine, bodimo mi tisti, ki ostajamo v Sinu. Naša zvestoba v majhnih stvareh – v ljubezni do otrok, v spoštovanju ostarelih, v poštenem delu – je najmočnejši protistrup za kulturo smrti.

Bazilij in Gregor sta s svojo modrostjo preobrazila cesarstvo. Mi s svojo vero v letu 2026 preobražajmo svoj dom in svojo okolico.

Gospod naj nam podari duha moči, ljubezni in razumnosti!