Ko se zberemo v župniji ali družinskem krogu, da poslušamo Sveto pismo, nismo le na pobožnem sestanku, temveč sodelujemo v istem vzhičenju kakor ljudstvo v času Nehemije, ki jih je beseda tako ganila, da so jokali, a jih je Ezra opomnil: "Veselite se, kajti veselje v Gospodu je vaša moč." Predstavljajmo si mlado mamo, ki je utrujena od dnevnih skrbi, a se vsak večer za pet minut usede k branju Božje besede; sprva morda brez posebnih čustev, a sčasoma beseda, kakor pravi psalm, postane "slajša od medu" in ji daje notranji mir. Prav to preprosto pričevanje je že podobno poslanstvu dvainsedemdesetih učencev, ki jih Jezus pošilja pred seboj: ne potrebujejo posebne opreme, le njegov pozdrav miru, ki ga prenašajo v vsakdanje razmere. Naše vsakdanje življenje – služba, družina, soseska – je tisto "mesto", kamor nas pošilja, da z življenjem pripravljamo pot za Njegov prihod, ker je njegova bližina že v nas in med nami.