Job na koncu svojih vprašanj ne prejme razlage, ampak srečanje. Bog mu ne razgrne vseh razlogov za trpljenje, temveč mu odpre pogled na svojo veličino. Tedaj Job utihne. Ne zato, ker bi izgubil vprašanja, ampak ker odkrije, da je pred njim Nekdo, ki vidi dlje od njegovih oči.

Tudi jaz velikokrat želim razumeti vse. Sveti Duh pa me vodi po drugačni poti. Ne napolni me vedno z odgovori, ampak z zaupanjem. Počasi me osvobaja potrebe, da bi imel vse pod nadzorom. V njegovi navzočnosti lahko priznam svojo majhnost, ne da bi izgubil notranji mir.

Jezus v evangeliju joka nad mesti, ki niso prepoznala časa milosti. Največja tragedija ni pomanjkanje znamenj, ampak zaprto srce. Človek lahko vidi veliko, pa vendar ostane daleč od Boga, če ne dovoli, da ga resnica doseže.

Pred nekaj meseci sem prebral zgodbo očeta, ki je po izgubi službe več mesecev zaman iskal delo. Ko je končno dobil priložnost v majhnem družinskem podjetju, je dejal: »Mislil sem, da potrebujem predvsem novo zaposlitev. Danes vem, da sem potreboval tudi ljudi, ki so verjeli vame, ko sam nisem več verjel.« Ta izkušnja me spominja, da Bog pogosto prihaja po ljudeh, ki znajo podariti čas, poslušanje in bližino. To so tiha znamenja njegove navzočnosti.

Evharistija je zame prostor, kjer se učim gledati življenje z Božjimi očmi. Na oltar prinašam svoje načrte, razočaranja in neizgovorjena vprašanja, Kristus pa mi podarja samega sebe. Cilj evharistije ni, da bi poznal vse skrivnosti življenja, ampak da bi moje srce postajalo eno z njegovim srcem. Iz tega občestva raste mir, ki ga svet ne more dati.

Psalm pravi: »Preiskuješ me in me poznaš.« Te besede me ne plašijo, ampak me osvobajajo. Ni mi treba dokazovati svoje vrednosti. Sveti Duh me vodi po poti, na kateri me Bog pozna do dna in me kljub temu ljubi. Zato lahko tudi sredi neodgovorjenih vprašanj hodim naprej z zaupanjem. Tam, kjer se moje besede končajo, se pogosto začne govorica Božje bližine.