Berilo iz Jobove knjige (Job 19,1.23-27a)

Tedaj je spregovoril Job in rekel:… »Jaz vem, da moj Rešitelj živi in se bo, poslednji, vzdignil nad prahom! Tedaj bo moja koža zopet okoli mene in v svojem mesu bom gledal Boga. Da, jaz ga bom gledal, moje oči ga bodo videle, ne drug!«

Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 5,5-11)

Bratje in sestre, upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki…

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,37-40)

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Danes se spominjamo vseh naših pokojnih, ki so nam bili blizu in nam podarjali svoje življenje, nam delali dobro in tudi slabo. Njih je veliko več, kakor je nas živih. Spomin nanje nam lahko povzroča bolečino, lahko pa nam daje veselje in nas utrjuje v hvaležnosti za življenje. Jezus pravi, da je Očetova volja ta, da ne izgubi nikogar od teh, ki mu jih je Oče dal. Jezus ne izgubi nikogar. On je stoodstotno in popolnoma zvest. Sprejel je smrt, da bi nas osvobodil utvare o sebi in o Bogu. S tem je rešil vse, ki mu jih je Oče dal in smo bili mrtvi zaradi greha (= živimo kakor, da Boga ni in smo mi edino središče vesolja). On je naš brat, ki je vstopil v smrt zato, da bi nas lahko spremljal in sprejel v naši smrti. Z močjo svoje ljubezni je zlomil jarem smrti in nam odprl vrata življenja, ki nima konca in ne umre. Pridružimo se njegovi zvesti ljubezni (=izročitvi samega sebe vsakomur izmed nas). Zahvalimo se Bogu za vse pokojne, ki so nas ljubili in nam delali dobro. Sprejmimo Božje odpuščanje njim za vse, kar je bilo slabo in tudi mi odpustimo njim in sebi svoje zamere in zapiranja vase. Pokojnim lahko pomagamo s svojo molitvijo in svojim sodelovanjem z Bogom. S tem jim izkazujemo ljubezen, ki jo ima Bog do njih, oni pa jo izkazujejo nam. Vsi smo eno v Kristusovi ljubezni. Tega se lahko veselimo tako, kakor se že veselijo naši pokojni.