V tišini te prve postne sobote se ustavljam ob besedah, ki dihajo z neizmerno širino Božjega srca. Filokalija me vabi k »zrenju narave« in k »ljubezni do sovražnikov« kot najvišji stopnji očiščenja, kjer moje srce neha biti zaprta trdnjava in postane odprt prostor za vse, kakor je odprto nebo.

V Mojzesovem poročilu slišim o zavezi: »Gospod, tvoj Bog, ti danes zapoveduje ... drži jih in izpolnjuj z vsem srcem in z vso dušo.« To zame ni suhoparno izpolnjevanje zakona, ampak vstop v ljubezensko razmerje, kjer moje bivanje postane odmev Božje svetosti. Psalmist pa temu doda melodijo: »Blagor tistim, katerih pot je brezmadežna.« Ta pot zame pomeni notranjo celovitost, kjer se moje misli, besede in dejanja ne bijejo drug proti drugemu.

Nato pa me Jezus v evangeliju sooči s tistim vrtoglavim vrhom: »Ljubite svoje sovražnike ... Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Ta popolnost (theosis) ne pomeni brezgrešnosti brez napak, temveč postati podoben Očetu, ki daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi. To je zame tisti »nadnaravni mir«, ki ga iščejo filokalijski očetje – ko moje srce neha deliti ljudi na »naše« in »njihove«.

Pri sveti maši to postane živa resničnost. Ko se daritev kruha in vina dviga v nebo, se v tistem trenutku ne dviga le za »pravične«, ampak za ves svet, za vse trpeče, grešne in pozabljene. V evharistični skrivnosti sem deležen tistega Sonca, ki ne izbira, koga bo ogrelo.

Ko prejemam Kristusa, prejemam moč, da bi tudi jaz postal takšno sonce. Vsako obhajilo me vabi, da iz cerkve odidem s pogledom, ki ne išče napak pri sosedu, ampak v vsakem obrazu prepozna Božjo ikono. Maša zame postane kraj, kjer se moja ozka ljubezen širi do neskončnosti.

Danes ta klic k ljubezni do sovražnikov in k popolnosti Očeta čutim sredi močnih družbenih polarizacij in ideoloških jarkov. Opazujem stiske običajnih ljudi, ki so ujeti v kolesje spletnega linča in javnega sramotenja. Danes je dovolj ena napačna beseda ali pripadnost »napačni« politični strani, da človek postane tarča sovraštva. V družbeno-političnem dogajanju vidim, kako hitro pozabimo na človeka za mnenjem. Stiska nekoga, ki zaradi svojih prepričanj izgubi prijatelje ali celo mir v družini, je globoka rana našega časa.

V duhu Filokalije v tem vidim svojo pot. Ko se zavestno odločim, da ne bom sodeloval pri sramotenju nekoga, s katerim se globoko ne strinjam, takrat v svojem srcu dopustim Očetu, da vzhaja svoje sonce. Moj post je v tem, da v človeku, ki mi gre na živce ali me celo ogroža s svojimi stališči, iščem tisto dobroto, ki jo vanj položil Stvarnik. To je moj tihi upor proti kulturi sovraštva.

Sredi sveta, ki od mene zahteva, da zavzamem stran in sovražim nasprotnika, izbiram pot »popolnosti« – pot širokega, sočutnega srca, ki molči, ko bi bilo najlažje udariti nazaj.

Danes se sprašujem: Komu v mojem življenju najtežje privoščim Božji blagoslov? Skušam to osebo v svoji molitvi preprosto postaviti pred Boga in prositi zanj isto milost, ki jo želim zase.