V tišini tega postnega četrtka v svojem srcu nosim podobo kraljice Estere, ki se sredi smrtne nevarnosti oprijema edine gotovosti – Boga. Njen klic: »Gospod moj, ti, ki si edini naš kralj, pomagaj meni zapuščeni,« v meni prebuja zavedanje o moji lastni krhkosti in hkrati o neskončni bližini Darovalca.

V evangeliju po Mateju slišim Jezusovo povabilo: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli!« Filokalija me vabi, da na to prošnjo ne gledam kot na seznam želja, temveč kot na nenehno vzpostavljanje notranje vezi. Prošnja je pravzaprav "vstopanje v srce", kjer se moja volja počasi tali v Božjo. Ko iščem, ne iščem le rešitev za svoje težave, temveč iščem Obraz.

Zlato pravilo – »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« – zame ni le moralni nauk, ampak duhovna zakonitost. Je sad molitve; ko namreč v tihoti najdem ljubečega Očeta, v vsakem človeku prepoznam brata ali sestro.

Pri sveti maši te prošnje dobijo svojo polno težo. Ko v evharistični daritvi prinašam svoje stiske in stiske sveta, vstopam v tisti »dan, ko sem te klical«, o katerem poje psalm. Na oltarju se moje nebogljeno »prosite« sreča z Božjim »vzemite in jejte«.

V vsaki maši doživljam Estero v sebi: ko pristopam k obhajilu, odlagam svoje strahove in prejemam moč za soočenje s svojo usodo. Tam se uči moje srce postajati »kruh« za druge. Če mi Bog daje Sebe, ko Ga prosim, sem tudi jaz poklican, da se dajem tistim, ki me prosijo za čas, razumevanje ali pomoč.

Danes Esterino zapuščenost in Jezusovo obljubo o Očetu, ki daje dobre darove, čutim sredi družbene negotovosti in birokratske hladnosti. Mislim na stisko običajnega človeka, ki se izgublja v labirintih sodobnega sistema – morda je to starejša gospa, ki ne razume digitalnih obrazcev za uveljavljanje svojih pravic, ali pa delavec, ki se sredi draginje sooča z negotovo zaposlitvijo. V svetu, kjer se zdi, da so vrata pogosto zaprta in da je vsaka prošnja le še ena številka v vrsti, postaja molitev Estere ("pomagaj meni zapuščeni") krik mnogih tihih obrazov v naši soseski.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladujeta moč in vpliv, izbiram pot ponižnega iskanja. Ko se v svojem okolju zavzamem za tistega, ki ga sistem spregleda, ali ko preprosto ne odvrnem pogleda od stiske soseda, udejanjam evangelij. Moj "post" je v tem, da sem tista roka, preko katere Bog odgovarja na prošnjo drugega.

Sredi sveta, ki včasih deluje kot "kamnito srce", skušam ohranjati zaupanje, da Oče sliši. Moja moč ni v mojem vplivu, ampak v tistem tihem »Hvala ti, Gospod, z vsem srcem«, ki ga izgovarjam sredi preizkušenj.

Danes se sprašujem: Kaj je tisto, kar resnično iščem? So to le udobne rešitve ali mir, ki ga svet ne more dati? Skušam biti pozoren na priložnosti, kjer lahko jaz postanem odgovor na prošnjo nekoga drugega.