V lepoti velikega četrtka, ko se somrak spušča nad našo deželo, vstopam v dvorano zadnje večerje, kjer se čas sreča z večnostjo. Danes zrem v Boga, ki ne zahteva mojega služenja, ampak sam pokleka predme, da bi mi umil noge – prašne od poti, ranjene od padcev in utrujene od bega.

Razumem, da moja resnična identiteta ni zapisana v mojih genih ali v mojem družbenem statusu, temveč v mojem odnosu z Drugim. V drugi Mojzesovi knjigi slišim navodila za pasho: kri jagnjeta na podbojih vrat loči življenje od smrti. A v evangeliju po Janezu vidim novo pasho. Jezus ne daruje živali, ampak samega sebe. Z umivanjem nog mi razodeva, da biti »oseba« pomeni biti bitje, ki se daruje. To je prehod iz biološkega preživetja v evharistično bivanje. Ko Jezus vzame v roke srajco in se opaše, v tem vidim vrhunec božje svobode – svobode, ki se ne boji ponižanja, ker je vsa utemeljena v ljubezni. Psalm 116 me ob tem sprašuje: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, ki mi ga je storil?« Odgovor najdem v »kelihu odrešenja«, ki ga dvigam skupaj z Njim.

Pri nocojšnji sveti maši ustanovitev evharistije ni le spomin na preteklost, ampak dogodek, ki me tukaj in zdaj dela za živega člana Kristusovega telesa. Ko apostol Pavel v pismu Korinčanom ponavlja besede: »To delajte v moj spomin,« v tem ne slišim le ukaza za obred, ampak klic k načinu življenja. Maša je zame kraj, kjer moje bivanje preneha biti osamljeno in postane občestveno.

V evharistiji prejemam Tistega, ki se pusti lomiti, da bi jaz postal cel. Pri maši se moje srce uči drže umivanja nog – da bi znal prepoznati dostojanstvo bližnjega prav tam, kjer je najbolj ranljiv in »umazan«. Obhajilo je trenutek, ko Bog vstopa v mojo ontološko samoto in me vabi v skupnost svetih. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moje roke postale Njegove roke, ki znajo blagoslavljati in služiti brez hrupa.

Danes to Kristusovo služenje in lomljenje kruha doživljam sredi globoke osamljenosti in razpada solidarnosti, ki jo doživljajo ljudje v našem slovenskem vsakdanu.

Opazujem stisko običajnih ljudi v naši Sloveniji, ki so ujeti v hladen individualizem in nenehno tekmovalnost za preživetje. Danes se v našem prostoru zdi, da je »skrbeti zase« postalo edino pravilo, medtem ko tisti, ki potrebujejo pomoč – npr. preobremenjeni starši, ki se utapljajo v usklajevanju službe in družine, ali osamljeni starejši v blokovskih naseljih – ostajajo nevidni. Vidim stisko soseda, ki si ne upa prositi za pomoč, ker se v naši kulturi »ponosa« to razume kot šibkost. Še posebej me boli slovenska nagnjenost k zapiranju v svoje »vrtičke«, kjer se evharistična skupnost konča pri cerkvenem pragu. To je naš sodobni veliki četrtek – ko bi vsi radi sedeli pri mizi, nihče pa ne bi rad vzel v roke umivalnika, da bi umil noge tistemu, ki misli drugače ali ki nam je v breme.

V tem prepoznavam klic k ustvarjanju prostorov pripadnosti. Moj post na ta veliki večer je v tem, da zavestno izročam Njemu svoj egoizem. Ko se v slovenski družbi, kjer se pogosto gledamo »čez ramo«, odločim za preprosto dejanje služenja – ko si vzamem čas za soseda v stiski ali ko v svojem poklicu delujem z mislijo na skupno dobro – takrat uresničujem evharistijo zunaj cerkvenih zidov. Svojo držo gradim na prepričanju, da sem »oseba« le toliko, kolikor sem v odnosu z drugim.

Sredi sveta, ki gradi zidove, se ustavljam in iščem mir v Jezusovi gesti: Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.

Sprašuješ me: Čigave "noge" se danes izogibam umiti in pred kom se bojim poklekniti v svojem ponosu? Nocoj, ko se bom v tišini vračal domov, želim v svojem srcu tiho izreči: »Gospod, nauči me služiti tako, da ne bom iskal zahvale, ampak le Tvoj obraz v drugem.«