V skrivnosti velikega torka se v mojem srcu prebujata nemir zadnje večerje in teža besed o izdajstvu. Danes ne zrem le v Judo, ki odhaja v noč, ali v Petra, ki prehitro obljublja zvestobo, temveč v svojo lastno krhkost, ki se skriva za visokimi besedami.

V preroku Izaiju slišim glas Služabnika, ki je bil poklican že v materinem telesu, da bi bil »luč narodom«. Ta poklicanost je ostra kakor »nabrušen meč«, a hkrati skrita v Božji dlaní. V evangeliju pa ta luč sije sredi najtemnejše ure. Jezus je »v duhu vznemirjen«, ko razkrije izdajalca. Vidim Janeza, ki se naslanja na Jezusove prsi, in Petra, ki v svoji gorečnosti ne razume, da poti ne more prehoditi s svojo voljo. »Pojdeš za menoj pozneje,« mu pravi Jezus. To je zame velika tolažba: moja zvestoba ni v tem, da nikoli ne padem, ampak v tem, da se vedno znova vračam k Njemu, ki je moje »zavetje od materinega krila«, kakor moli Psalm 71.

Pri sveti maši ta večerja v dvorani zadnje večerje postane moj varni prostor. Ko duhovnik izgovarja besede nad kruhom in vinom, se zavedam, da Kristus ne daruje sebe le v idealnih razmerah, ampak prav sredi izdaje in nerazumevanja. Maša je zame kraj, kjer svojo »noč« – svoje strahove, prikrite dvome in utrujenost – prinašam k Luči.

V evharistiji prejemam Tistega, ki pozna mojo krhkost bolje kot jaz sam. Pri maši se moje srce uči, da ne potrebujem Petrovih velikih obljub, ampak Janezovo bližino Jezusovemu srcu. Obhajilo je trenutek, ko Bog mazili moje rane, ki so nastale zaradi zunanjih pritiskov in notranjih bojev. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi sredi sveta, ki je pogosto poln nezvestobe, ostal v tihi zvestobi majhnim dejanjem ljubezni.

Danes to Petrove prehitre obljube in noč, v katero odhaja Juda, doživljam sredi globokega nezaupanja in občutka prevaranosti, ki prežema našo slovensko družbo. Zaznavam stisko običajnih ljudi v naši domovini, ki se sredi vse večje politične nestabilnosti in neizpolnjenih obljub počutijo izdane od tistih, ki bi morali skrbeti za skupno dobro. Danes se v Sloveniji zdi, da so besede o solidarnosti in pravičnosti pogosto le maska za uresničevanje osebnih interesov, kar v nas zbuja cinizem in apatijo. Vidim stisko delavca, ki kljub obljubam o boljših pogojih komaj shaja skozi mesec, in mladega človeka, ki se sprašuje, ali je v tej deželi sploh prostor za iskrenost. To je naša "noč" – ko se ljudje zapirajo vase, ker se bojijo, da bo njihova zaupljivost spet izkoriščena.

V duhu Filokalije v tem vidim klic k notranji integriteti. Moj post v tem velikem tednu je v tem, da ne dopustim, da bi splošno nezaupanje zastrupilo moje osebne odnose. Ko sredi družbene razdvojenosti v Sloveniji ohranim svojo besedo, ko ne "izdam" sodelavca za lastno napredovanje in ko namesto velikih ideoloških obljub raje ponudim roko sosedu v stiski, takrat premagujem noč. Svojo držo gradim na zaupanju, da Resnica ne potrebuje vpitja, ampak vztrajno navzočnost pod križem.

Sredi sveta, ki obljublja in hkrati izdaja, se ustavljam in iščem mir v psalmu: »Moja usta bodo pripovedovala o tvoji pravičnosti, ves dan o tvojem odrešenju.«

Danes bom ob vsakem razočaranju nad drugimi tiho izrekel: »Gospod, Ti poznaš moje srce, bodi moja skala.«