V lepoti ponedeljka v velikem tednu se v mojem srcu prebuja vonj po nardi, ki ga je Marija iz Betanije izlila na Jezusove noge. Filokalija me vabi k askezi »čiste ljubezni«, ki ne računa, ne trguje in ne sprašuje po dobičku, temveč se preprosto daruje v vsem svojem sijaju. Danes stopam v ta teden z zavedanjem, da se sredi hladnih političnih preračunavanj in judovske izdaje pripravlja največje dejanje svobode.

V preroku Izaiju zrem v Gospodovega služabnika, ki ne vpije in ne dviga glasu po ulicah. Njegova moč je v njegovi milini – »nalomljenega trsta ne bo zlomil«. V evangeliju pa opazujem Marijo, ki z dragocenim oljem mazili Jezusa. Njena gesta je pretirana, nelogična in potratna v očeh Jude Iškarijota, ki v revnih vidi le izgovor za svoj pohlep. V Marijinem dejanju prepoznam tisto, kar očetje imenujejo theoria – zrenje Boga, ki vodi v popolno darovanje sebe. Medtem ko svet računa, koliko bi olje stalo, Marija ve, da je Ljubezen, ki stoji pred njo, neprecenljiva. Psalm 27 mi ob tem šepeta: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?« Ta luč mi pomaga videti razliko med resnično skrbjo za bližnjega in hladnim utilitarizmom.

Pri sveti maši ta vonj iz Betanije napolni ves moj notranji prostor. Vsaka maša je zame trenutek, ko se smem »potratno« ustaviti ob Jezusovih nogah. Ko duhovnik daruje darove, v njih prepoznam svoje olje narde – svoje delo, svoje solze in svojo ljubezen, ki jih polagam pred Njegovo obličje.

V evharistiji prejemam Tistega, ki se je ves »izlil« za nas. Pri maši se moje srce uči, da duhovno življenje ni v »izpolnjevanju norm«, ampak v razsipnosti srca. Obhajilo je trenutek, ko Bog mazili mojo dušo z mirom, ki presega vse pritiske zunanjega sveta. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moje življenje postalo »Kristusov vonj« sredi krajev, kjer vlada duh preračunljivosti in smrti.

Danes to Marijino velikodušnost in Judovo mrzlo preračunljivost čutim sredi prevladujoče miselnosti učinkovitosti, ki meri vrednost človeka le po njegovi ekonomski koristnosti.

Opazujem stisko običajnih ljudi v naši družbi, predvsem tistih, ki skrbijo za bolne, ostarele ali invalide na domu. V današnjem družbeno-političnem diskurzu se takšna »potratna« skrb pogosto zdi neekonomična. Vidim stisko hčere ali sina, ki pusti kariero, da bi v zadnjih mesecih mazilil noge svojemu umirajočemu staršu, medtem ko mu svet (včasih pa celo lastna družina) očita, da »zapravlja čas in denar«. To je sodobna Betanija – kraj, kjer se ljubezen bori proti sistemu, ki bi vse najraje spremenil v evre in storitve. Ljudje so danes pod pritiskom, da bi bili le »proizvajalci«, njihova globoka človečnost in čas, podarjen brez računa, pa sta pogosto razumljena kot neumna potratnost.

V duhu Filokalije v tem vidim klic k notranjemu plemstvu duha. Moj post v tem velikem tednu je v tem, da si upam biti »neproduktiven« za Boga in za ljudi, ki jih ljubim. Ko si sredi delovne mrzlice vzamem čas za tišino ali za dolg pogovor z nekom, ki mi ne more ničesar vrniti, takrat razbijam posodo narde. Svojo držo gradim na zaupanju, da Bogu najbolj diši tisto, kar podarim brez upanja na povračilo. Ne pustim, da bi mi duh preračunljivosti vzel sposobnost za čudenje in sočutje.

Sredi sveta, ki v vsem išče le dobiček, se ustavljam in iščem mir v Marijinem dejanju: Nič ni preveč za Tistega, ki mi je podaril vse. Sprašujem se: Katero "dragoceno olje" svojega časa ali pozornosti danes varčujem zase, namesto da bi ga izlil pred nekoga, ki potrebuje mojo bližino? Skušam danes sredi delovnih obveznosti vsaj za minuto vstopiti v »tišino Getsemanija«: zaprem oči, odložim telefon in si rečem: »Gospod, ta trenutek je le Zate.« To je moja narda.