V tišini srca, kjer se umiri hrup sveta, odzvanja Petrovo vabilo k pričakovanju novih nebes in nove zemlje, v katerih biva pravičnost. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki v mojem srcu nenehno prečiščuje vse, kar je minljivo, da bi se v meni izrisala podoba Večnega. On je tisti, ki mi podarja moč za vztrajanje v svetosti in pobožnosti, medtem ko se svet okoli mene vrti v nenehnem hitenju in nemiru.

V evangeliju Jezus s svojo modrostjo razoroži tiste, ki ga hočejo ujeti v pasti zemeljske oblasti. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot dar razločevanja (diakrisis), ki me vabi k notranji prostosti. Ko Jezus reče: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega,« se v meni prebuja spoznanje, da moja najgloblja identiteta ne pripada nobeni človeški instituciji, temveč nosi pečat Najvišjega. Sveti Duh je tisti, ki v moje bivanje vnaša sveti mir, ki mi omogoča, da izpolnjujem dolžnosti v svetu, a hkrati ostajam neomajno zasidran v nebeškem kraljestvu. Psalm me vabi k prošnji, naj se Gospodova milina razlije čez nas; ta milina je prav navzočnost Duha, ki moje vsakdanje delo spreminja v daritev.

Sveti Duh prebuja vstajenjsko moč tam, kjer se Slovenci soočamo s pritiski birokracije in izgubo smisla.  Ko se sredi naše družbe, ki je prežeta s cinizmom in občutkom nemoči pred mafijskim »sistemom«, posameznik odloči, da ne bo postal žrtev zagrenjenosti, se zgodi poboženje. V trenutku, ko se sredi finančne stiske ali nepravične obravnave na delovnem mestu v moči Svetega Duha ne prepustim sovraštvu do »cesarja«, temveč ohranim srce odprto za ljubezen do bližnjega, v meni vstaja Kristus. Moja notranja svoboda, ki je sistem ne more obdavčiti ali odvzeti, postaja živa ikona božjega kraljestva.

Slovenija je močno zaznamovana s pričakovanjem, da bodo politične in civilne oblasti rešile vse človeške stiske, kar pogosto vodi v razočaranje in nove razdore. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi teh pričakovanj nekdo zavestno prepozna meje zemeljske oblasti in svojo končno upanje položi v Boga. Ko se v javnem prostoru pojavi državljan, ki vestno izpolnjuje svoje dolžnosti, a se hkrati upre ideološkim manipulacijam, ker v Duhu ve, komu v resnici pripada njegovo srce, tam nastopa poboženje družbenega tkiva. Vsako dejanje poštenosti, ki sredi birokratske hladnosti ohranja človeški obraz in spoštovanje do Boga, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno tke mrežo nove, nebeške pravičnosti.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja, kjer psalm postaja moja osebna prošnja: »Hitro nas nasiti s svojim usmiljenjem.« Moje bivanje v tej deželi postaja daritev, ko v moči Vstalega v vsem prepoznavam božji podpis in kljub preizkušnjam rastem v milosti in spoznanju Gospoda Jezusa Kristusa.