Dragi bratje in sestre, današnja Božja beseda me postavlja pred veliko skrivnost Božje radodarnosti. Prerok Izaija kliče: »Pridite k vodi vsi, ki ste žejni.« Ta klic ni namenjen samo ljudem nekega davnega časa. Odmeva tudi danes, sredi sveta, ki ima na voljo skoraj vse, pa vendar ostaja žejen. Žejen smisla, bližine, zaupanja, miru in ljubezni.

Tudi v naši Sloveniji se srečujem s to žejo. Mnogi imajo streho nad glavo, dostop do informacij, številne možnosti za delo in prosti čas, vendar se med ljudmi širi osamljenost. Neka prostovoljka iz Ljubljane je pripovedovala o starejšem gospodu, ki ga je obiskovala več mesecev. Imel je urejeno stanovanje, dostojno pokojnino in dobro zdravstveno oskrbo. Ko ga je vprašala, kaj mu najbolj manjka, ni omenil denarja ali zdravja. Rekel je: »Pogovor. Nekdo, ki bi sedel ob meni in me poslušal.« Človekova najgloblja lakota ni lakota po stvareh, ampak po občestvu.

Prav zato je evangelij o pomnožitvi kruha mnogo več kakor poročilo o čudežu. Množica prihaja k Jezusu utrujena, ranjena in lačna. Učenci bi jo radi odslovili. Gospod pa izreče presenetljive besede: »Vi jim dajte jesti.« Pet hlebov in dve ribi se zdita smešno majhen prispevek za toliko ljudi. Toda Kristus ne sprašuje po veličini daru. Sprejme tisto malo, kar mu je izročeno, in to spremeni v obilje.

Tako deluje tudi v mojem življenju. Kadar gledam samo svoje sposobnosti, hitro naletim na meje. Malo moči, malo časa, malo potrpežljivosti, malo poguma. Kristus pa ne potrebuje popolnosti. Potrebuje odprtost. Ko mu izročim svojo revščino, jo Sveti Duh preobraža v prostor milosti.

Filokalija pogosto govori o človekovi notranji lakoti po Bogu. Nobena stvar tega sveta ne more zapolniti globine človeške duše. Kdor išče samo zunanje dobrine, ostaja nemiren. Kdor stopa v molitev, kesanje in notranjo zbranost, počasi odkriva izvir žive vode. Ta izvir ni skrit nekje daleč. To je sam Kristus, navzoč med svojim ljudstvom.

Psalm danes prepeva: »Gospod je milostljiv in usmiljen.« V času številnih delitev, političnih sporov, gospodarskih skrbi in medsebojnih obtoževanj takšna beseda deluje skoraj preprosto. Toda prav v njej se skriva moč evangelija. Bog ne deluje po logiki pomanjkanja. Njegovo kraljestvo temelji na podarjanju. Kadar človek živi samo zase, postaja notranje reven. Kadar deli, se odpira prostoru Božje rodovitnosti.

Apostol Pavel gre še dlje. Z gotovostjo oznanja, da nas nič ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Ne stiska, ne preganjanje, ne lakota, ne nevarnost, ne smrt. Te besede imajo posebno težo v času, ko mnogi živijo v negotovosti glede prihodnosti. Nekateri se bojijo za delovna mesta, drugi za zdravje, tretji za svoje družine ali za mir v svetu. Pavel ne obljublja življenja brez preizkušenj. Oznanja nekaj večjega: Kristus ostaja navzoč sredi vseh preizkušenj.

Pravoslavni očetje pogosto poudarjajo, da kristjan ne živi iz spomina na vstajenje, ampak iz njegove sedanje resničnosti. Velika noč ni samo praznik enega dne. Vstali Gospod diha v svoji Cerkvi po Svetem Duhu. Zato Sveti Duh ni dodatek krščanskemu življenju, ampak njegov dih. On razsvetljuje razum, krepi oslabelo voljo, mehča trdoto duše in človeka uvaja v občestvo z Bogom.

Na poseben način se to dogaja v evharistiji. Današnji evangelij skoraj neopazno kaže proti njej. Jezus vzame kruh, pogleda proti nebu, izreče blagoslov, ga razlomi in da učencem. To so iste geste, ki jih srečam pri sveti maši. Tam Kristus ne nasiti samo telesne lakote. Podarja samega sebe kot hrano večnega življenja.

Vsakič, ko pristopim k evharistični mizi, vstopam v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja. Sveti Duh spreminja kruh in vino v Gospodovo telo in kri, hkrati pa želi preoblikovati tudi moje življenje. Kar je razdrobljeno, zbira. Kar je ranjeno, zdravi. Kar je mrtvo, obuja. Zato je evharistija začetek novega sveta sredi starega.

Pomembna podrobnost evangelija ostaja tudi dvanajst košar koščkov, ki ostanejo. Pri Bogu ni strahu pred pomanjkanjem. Kjer deluje Kristus, nastaja presežek milosti. Kjer deluje Sveti Duh, se odpirajo poti, ki jih človeški izračuni ne poznajo. Kjer človek zaupa Bogu, se tudi iz majhnega rojevajo veliki sadovi.

Zato današnja nedelja ni povabilo k zaskrbljenosti, ampak k zaupanju. Kristus še vedno hrani svoje ljudstvo. Še vedno prihaja k utrujenim, osamljenim in lačnim. Še vedno zbira razkropljene in ozdravlja ranjene. Še vedno množi kruh svoje navzočnosti v evharistiji.

Naj Sveti Duh v meni vedno znova prebuja žejo po živem Bogu. Naj me evharistija utrjuje v življenju iz vstajenja. In naj vsak dan postaja prostor, kjer se Božja velikonočna zmaga razodeva v preprostih dejanjih vere, upanja, ljubezni in usmiljenja.

Amen.