Današnja Božja beseda me povabi, da pogledam, od kod v resnici prihaja rast. Pavel iskreno pove Korinčanom, da so še vedno otroci v veri. Govori o sebi in Apolu zelo preprosto: eden sadi, drugi zaliva, rast pa daje Bog. Te besede me razbremenijo. Kolikokrat bi rad takoj videl sadove svojega dela, svoje molitve ali svojih prizadevanj. Bog pa deluje drugače. Njegovo delo pogosto zori v tišini, daleč od mojih oči.

V evangeliju Jezus ozdravi Petrovo taščo. Ko vstane, začne streči. To ni zgolj podrobnost. Resnično ozdravljenje človeka vedno vodi v ljubezen. Kadar se človek sreča z Božjo bližino, ne ostane zaprt vase. Srce začne dihati drugače. Zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak sposobnost podariti samega sebe.

To je tudi delo Svetega Duha. Njegovo delovanje ni omejeno na izredne trenutke. Velikokrat raste kakor seme pod zemljo. Ne vidim ga, pa vendar spreminja moje misli, moje besede in moje odnose. Kadar se mu odprem, postajam manj ujet v vprašanje: »Kaj bom prejel?« in vse bolj odkrivam veselje v tem, da lahko komu prinesem mir, čas ali pozornost.

Pred kratkim sem spoznal mladega moža, ki je po hudi prometni nesreči več mesecev preživel na rehabilitaciji. Povedal je, da ga je najbolj presenetila gospa, prostovoljka v bolnišnici, ki je vsak teden za nekaj minut sedla k njegovi postelji. Ni imela velikih govorov. Včasih je samo poslušala. Rekel je: »Ko sem videl, da si nekdo vzame čas zame, sem začel verjeti, da moje življenje še vedno nekaj pomeni.« Tista žena verjetno nikoli ne bo vedela, kako globoko je posegla v njegovo življenje. Bila je kakor tisti, ki zaliva. Rast pa je dal Bog.

Tudi danes svet potrebuje takšne ljudi. Ne samo ljudi velikih besed, ampak ljudi navzočnosti. Starše, ki znajo poslušati svoje otroke. Sosede, ki opazijo osamljenega starejšega človeka. Zdravnike, medicinske sestre, učitelje, delavce in prostovoljce, ki v človeku najprej vidijo osebo in ne številke ali naloge. Sveti Duh prav po takšnih tihih dejanjih spreminja svet.

Evharistija je kraj, kjer se učim te skrivnosti. Kristus se ne podarja z velikim hrupom, ampak v koščku kruha. Cilj evharistije je, da njegovo življenje počasi postane moje življenje. Sveti Duh posvečuje kruh in vino, hkrati pa želi posvečevati tudi moje vsakdanje delo, moje odnose in vse drobne korake, ki jih pogosto nihče ne opazi.

Psalm danes pravi: »Naša duša pričakuje Gospoda; on je naša pomoč in naš ščit.« V teh besedah najdem mir. Ni mi treba nadzorovati rasti. Dovolj je, da ostajam blizu Kristusu in da vsak dan znova ponudim tisto malo, kar imam. Sveti Duh zna iz tega ustvariti veliko več, kakor si lahko predstavljam. Tam, kjer človek zvesto seje in zaliva z ljubeznijo, Bog vedno pripravlja življenje, čeprav ga še ne vidim.