Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,1-6)

Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili.

Prvo berilo nam predstavi skrivnostni lik Melkizedeka. Lahko se vprašamo ali je Jezus duhovnik po Melkizedekovi podobi ali je obratno? Melkizedek je bil ustvarjen po podobi Božjega Sina. Avtor pisma v Melkizedeku prepozna predpodobo vstalega Kristusa. V Stari zavezi je bil duhovnik lahko samo tisti, ki se je rodil v duhovniški družini v kateri sta bila pomembna oče in mati. Pri Melkizedeku nista omenjena ne oče ne mati, niti kdaj se je rodil ali umrl. V tem skrivnostnem

liku avtor pisma Hebrejcem prepoznava vstalega Kristusa. Novost vstalega življenja ni zemeljskega izvora. Vstali Jezus je Božji Sin tudi v svoji človeški naravi, zato ostane duhovnik na veke. Prvi kristjani so razumeli, da je Bog že od vsega začetka stvarjenja pripravil Kristusovo razodetje. Novo se skriva v starem. Kristus razsvetljuje vse starozavezno tavanje in človeško iskanje Boga, še bolj pa Božje iskanje človeka. Vse kar se je dogajalo je bila zgolj napoved Kristusa. Tudi za našo osebno zgodbo velja isto. Kristusovo duhovništvo je sprejeti sebe kot dar in se podariti nam. S krstom smo pridruženi Jezusovemu duhovništvu: Božji dar smo, ki se dopolni in uresniči, ko se podarimo naprej. Bogu se lahko podarim le tako, da se podarim vam. S tem smo Adami in Eve ozdravljeni prekletstva grabljenja in izgubljanja svojega življenja. Objeti smo v vstajenje.