V teh dneh, ko se mi zdi, da je svet okoli mene obseden s tem, kdo je na "pravi" strani zgodovine, ko so novice iz Washingtona ali Bruslja polne etiketiranja in ko se zdi, da je moja vrednost odvisna od tega, katero ideologijo zagovarjam na spletu, se ob branju o Samuelovem obisku pri Jeseju globoko zamislim.

Tudi Samuel je, tako kot jaz, gledal s človeškimi očmi. Ko je zagledal Eliaba, visokega in postavnega, je takoj pomislil: "To je on!" (1 Sam 16,6). Kako pogosto se ujamem v isto past. V današnji kulturi podob in blišča hitro nasedem zunanjemu videzu, retoriki moči ali zgolj statusu, ki ga nekdo uživa v družbi. Naše pretekle volitve "novih obrazov" so samo dokaz ta to. A v tišini svojega srca slišim Božji odgovor: "Bog ne gleda, kar gleda človek."

Filokalija (dobrotoljubje) me vabi v čuječnost ali treznost duha. To je tista straža na vratih mojega uma, ki mi preprečuje, da bi se izgubil v zunanjih vtisih. Danes se zavestno trudim gojiti to treznost. Ko spremljam polarizirane razprave, ko čutim pritisk, da bi moral druge soditi po njihovih političnih prepričanjih, se skušam spustiti v "kraj srca". Tam, kjer Bog ne išče moje "postave" ali "uspešnosti", ampak išče moje resnično bitje.

Spomnim se dogodka iz prejšnjega tedna. Na kavi sem sedel z znancem, čigar pogledi na trenutno vojno in svetovno ureditev so diametralno nasprotni mojim. Čutil sem, kako se v meni vzpenja jeza, kako ga želim "etiketirati" in utišati z argumenti. Moja stara narava je hotela vzpostaviti "zakon" in "pravila", podobno kot so farizeji v evangeliju zahtevali strogo spoštovanje sobote (Mr 2,24). A v tistem trenutku sem se spomnil na besede: "Sobota je bila ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote."

Namesto da bi nanj gledal skozi lečo ideologije, sem zaprl oči svojega razuma in odprl oko srca. Videl sem njegovo osebno stisko, njegov strah pred prihodnostjo, njegovo negotovost, ki se je skrivala za agresivnimi besedami. Ko sem odložil potrebo po tem, da imam prav, se je prostor med nama spremenil. Sobota – mir – je postala prostor za človeka, ne pa kletka za pravila.

Danes izbiram to svobodo. Ne dovolim, da mi algoritmi ali družbeni pritiski določajo, koga smem ljubiti in koga moram sovražiti. Moja "maziljenje" (1 Sam 16,13) se ne zgodi v soju žarometov, ampak v tihi zvestobi Gospodu sredi vsakdanjika.

Zato bi se vsakič, ko me kdo ujezi ali prestraši s svojimi stališči, rad vprašal: "Kaj Bog vidi v njegovem srcu?" Namesto da bi ure preživljal ob analizah svetovnih kriz, si vzamem čas za Jezusovo molitev, da se moj nous (um) očisti strupov sovraštva. Ne bom suženj sistemov, ki zahtevajo mojo popolno podreditev. Moja prva pripadnost velja Kristusu, ki me uči, da je človek več kot kateri koli družbeni konstrukt. Bog ne išče Eliabov tega sveta; išče pastirje, ki so se v samoti puščave naučili poslušati Njegov glas.