Pavlove besede v meni prebujajo hvaležnost, da po Kristusu nisem več tujec, ampak član Božje družine. Kristus je podrl zid, ki ločuje človeka od človeka, in iz nas, ki smo si pogosto oddaljeni, ustvarja eno občestvo. Sveti Duh gradi v meni prostor, v katerem lahko sprejmem drugačnega človeka, ne da bi se odpovedal resnici ali se zaprl v lastno prepričanje. To je posebej pomembno v današnji Sloveniji, kjer se ljudje pogosto razdelimo zaradi politike, različnih pogledov in občutka, da nas drugi ne slišijo. Predstavljam si človeka, ki se po napornem delovnem dnevu vrne domov in ob večerji zasliši drugačno politično mnenje. Lahko se takoj odzove z očitkom in poglobi razdaljo, lahko pa najprej prisluhne in poskuša razumeti, kaj drugega v resnici boli ali skrbi. V takšnem trenutku lahko tudi sam postanem orodje miru, če dovolim Svetemu Duhu, da umiri mojo užaljenost in odpre moje srce.

Psalm mi zagotavlja, da sta Božja dobrota in zvestoba močnejši od mojega strahu, saj se srečujeta z njegovo pravičnostjo in mirom. Jezusova prilika o služabnikih, ki čakajo gospodarja, pa me vabi k budnosti srca. Ne gre za nemirno pričakovanje, ampak za življenje, v katerem ostajam odprt za Boga in človeka, ki prihaja naproti. Sveti Duh mi pomaga prepoznati Kristusa tudi v nepričakovanih srečanjih, v človeku, ki potrebuje mojo pozornost, in v priložnosti, da popravim odnos, ki sem ga s svojimi besedami ranil. V evharistiji prejemam Kristusa, ki se mi podarja in iz mnogih ustvarja eno telo. Ob njegovem oltarju se učim sprejemati, da ne živim sam zase, ampak sem poklican v občestvo. Ko odhajam od maše, lahko to občestvo nadaljujem s konkretnim dejanjem: s spravno besedo, s poslušanjem brez prekinjanja ali s pomočjo človeku, ki je ostal sam. Tako moje čakanje na Gospoda postaja dejavna ljubezen, moje srce pa prostor, v katerem lahko Sveti Duh zida mir.