Ob branju preroka Izaija in evangelista Mateja v meni odmeva tisto tiho, a predirljivo vprašanje: Kakšen post pravzaprav izbiram? Filokalija me vedno znova vabi k "varovanju srca", kjer se prava duhovna bitka ne bije v tem, česa ne jem, temveč v tem, koga ljubim in komu služim.

Prerok Izaija mi danes govori o postu, ki ni le sklonjena glava in raševina, temveč dejanje osvobajanja. »Razveži krivične vezi, odpni jermene jarma,« slišim v svoji notranjosti. To zame pomeni, da post ni vaja v moči moje volje, ampak prostor, kjer dopustim Bogu, da v meni zlomi trdoto. Ko se v evangeliju učenci Janeza Krstnika sprašujejo, zakaj se Jezusovi učenci ne postijo, prejmejo odgovor o Ženinu. Post razumem kot hrepenenje po Kristusu. Ne postim se zato, ker bi bila hrana ali svet slaba, ampak zato, ker sem v svojem hitenju pozabil na okus Njegove bližine.

Pri sveti maši te besede postanejo meso v trenutku, ko izgovarjam kesanje. Psalamist kliče: »Moja daritev, Bog, je skesano srce.« Na oltar ne prinašam svoje popolnosti, temveč svojo resnico – razpokano, včasih prazno in žejno. V trenutku darovanja se moja majhna odpoved združi s tisto popolno Ljubeznijo, ki se daje do konca. Maša zame postane kraj, kjer se moj post konča v gostiji, ne zato, ker bi bil vreden, temveč zato, ker me Ženin vabi k svoji mizi.

Izaijev klic k delitvi kruha z lačnim in sprejemanju brezdomca v hišo danes v meni močno odmeva ob pogledu na stiske tistih, ki jih družba ne vidi.

Mislim na vse starejše ljudi v naših blokih in vaseh, ki so ujeti v tiho revščino in samoto. Družbeno-politični sistem pogosto meri človeka po njegovi produktivnosti, medtem ko inflacija in draginja neusmiljeno krčita dostojanstvo tistih z najnižjimi pokojninami. Vidim ljudi, ki se v strahu pred prihodnostjo zapirajo v svoje domove, kjer postajata televizija in internet edina družba. Moj današnji "post" je v tem, da prebijem to izolacijo. Morda je moj pravi post to, da si vzamem čas za dolg pogovor s sosedom, ki ga vsi obidejo, ali da se aktivno uprem jeziku sovraštva in izključevanja, ki se tako hitro širi po družbenih omrežjih.

Sredi političnih napetosti in ekonomske negotovosti izbiram post, ki ne hrani mojega verskega napuha, temveč mehča moj pogled do sočloveka. Moja molitev postane prošnja, da bi namesto zidov v svojem srcu zgradil mostove.

Danes se ustavljam ob vprašanju: Ali je moj post le hrana ali pa v mojem ravnanju kdo začuti toplino Boga? Skušam biti pozoren na trenutke, ko me ego sili v obsojanje drugih, in raje izberem molčečo prisotnost.