Ponedeljek četrtega velikonočnega tedna me vabi, naj se prepustim Dobremu pastirju, ki svoje življenje daruje za ovce (Jn 10,11–18). V duhu Filokalije in notranje budnosti, ki išče božji obraz v globini srca, zaznavam, da krščanstvo ni zbirka pravil, temveč svoboda, ki se rodi iz darovanja. Moja resnična bit ne izvira iz mojih bioloških nagnjenj ali družbenih vlog, temveč iz dejstva, da sem od Njega poklican po imenu. Zavedam se, da je Pastir tisti, ki razbija meje mojega egoizma, da bi lahko vstopil v polnost odnosa.

Pretresen se ustavljam ob Petrovem zagovoru v Jeruzalemu, ko pripoveduje o svojem srečanju s pogani (Apd 11,1–18). Zdi se mi, da je Peter podoba človeka, ki si upa stopiti čez prag svojih verskih in kulturnih predsodkov. Ko izpove: »Kdo sem bil jaz, da bi mogel Bogu braniti?«, v tem prepoznavam trenutek čiste milosti. Moja vera se potrjuje takrat, ko dopustim, da Bog deluje zunaj mojih vnaprej pripravljenih okvirjev. Psalm 42 mi ob tem polaga v srce tisto globoko žejo po živem Bogu, ki edina lahko nasiti človekovo dušo.

V slovenskih družbenih razmerah to stisko zaprtosti in strahu pred »drugim« zaznavam v nenehnem utrjevanju ideoloških jarkov. Mislim na preizkušnjo običajnega človeka v naši domovini, ki si želi iskrenega sodelovanja in povezovanja, a je sredi javne razprave nenehno prisiljen v izključevanje tistih, ki ne spadajo v njegov »ovčjak«. Zdi se mi, da so naši družbeno-politični zidovi postali tako visoki, da v drugem ne zmoremo več prepoznati brata ali sestre, ampak le nasprotnika. Zavedam se bolečine tistega posameznika, ki v svojem lokalnem okolju ali službi doživlja tiho pritiskanje k tlom le zato, ker si upa biti povezovalen in nepristranski.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da bom živel evharistično – kot dar. Ko se sredi slovenske razdeljenosti, kjer prevladuje miselnost »vsak zase«, odločim za držo Pastirja, ki ne beži pred stisko bližnjega, takrat v meni vstaja Kristus. Zaznavam, da je edina pot iz naših ujetosti ta božja »nepristranskost«, ki jo je spoznal Peter: Bog ne gleda na osebo, ampak na srce.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarske negotovosti in političnega nemira v Sloveniji ne gradim svojega upanja na ločevanju, temveč na služenju. Odločam se, da bo moje bivanje postalo prostor, kjer se ustavljajo predsodki. Ko sredi vsakdana stopim do človeka, ki ga je družba odrinila na rob ali ga označila za nezaželenega, s svojim bivanjem izpovedujem vero v Vstalega. Moja svoboda se rojeva v spoznanju, da me Pastir pozna in da me nobena družbena vihra ne more ločiti od ljubezni, ki me kliče v prostranstvo božjega kraljestva.