Sredi januarske megle, ko se zdi, da so svetovni spopadi vse bližje, ko mi digitalni giganti s svojimi algoritmi vsiljujejo strah in ko se zdi, da je človečnost ujeta v okove novih ideologij, se ob današnji Božji besedi umikam v tišino svojega srca.

Ko gledam mladega Davida, ki zavrne Savlov težki bronasti oklep (1 Sam 17,39), vidim sebe. Svet mi danes ponuja svoje "oklepe" za preživetje: cinizem, nenehno ogorčenost nad politiko, oboroževanje z informacijami in vstopanje v besedne vojne na omrežjih. A čutim, da me ta oklep le hromi. V duhu Filokalije spoznavam, da se proti "Goljatu" – tem ogromnim strukturam moči in strahu – ne morem boriti z njihovimi sredstvi.

Zame so "gladki kamni" (1 Sam 17,40) preproste besede Jezusove molitve. Ko se v meni dvigne Goljat tesnobe zaradi novic o novi vojni ali ekonomskem pritisku, ne iščem rešitve v analizah, ampak v svojo "pastirsko torbo" srca položim pet besed: Gospod Jezus Kristus, usmili se me.

V evangeliju vidim človeka z usahlo roko (Mr 3,1). Danes v družbi vidim toliko usahlih rok – ljudi, ki so ohromljeni, ker si ne upajo več delovati iz ljubezni, saj se bojijo, da bodo kršili kakšno novo družbeno pravilo ali ideološko zapoved. Tudi sam včasih čutim to usahlost; strah me je stopiti iz vrste, strah me je biti preprost sredi sveta, ki zahteva zapletenost.

Farizeji so oprezali, ali bo Jezus zdravil v soboto. Tudi danes medijski in ideološki "vsepogled" opreza na vsak naš gib. A Jezusov ukaz: "Iztegni roko!" (Mr 3,5) v meni prebuja drznost. To ni le fizični gib, ampak premik v duši (metanoia). Iztegniti roko pomeni ponovno začeti delati dobro, ne glede na to, kako me bodo označili drugi.

Pred dnevi sem prejel sporočilo, polno sovražnosti in ideološkega napada zaradi nečesa, kar sem zagovarjal. Prvi vzgib je bil "Savlov oklep": hotel sem odgovoriti s še večjo ostrino, s tisoč argumenti, da bi nasprotnika "pohodil". Čutil sem, kako mi srce postaja trdo, roka pa usahla za kakršno koli ljubezen.

V tistem trenutku sem se spomnil na nasvet sv. Diadoha iz Fotike iz Filokalije. Namesto da bi udaril nazaj, sem ugasnil zaslon. Zaprl sem oči in si predstavljal tega človeka na drugi strani – ne kot sovražnika, ampak kot nekoga, ki ga Goljat strahu prav tako stiska kot mene. Moja "frača" ni bila žalitev, ampak kratek blagoslov zanj v tišini. V trenutku se je teža dvignila. Goljat v moji glavi je padel.

Vsakič, ko začutim potrebo po tem, da bi se na spletu ali v pogovoru agresivno branil, bom raje globoko vdihnil in izrekel: "Gospod, ti si moja moč." Ne bom le razmišljal o svetovnem miru, ampak bom vsak dan naredil eno majhno, konkretno dejanje ljubezni do nekoga, ki ga družba izključuje ali se ga boji. V vsakem človeku, tudi v tistem, ki zagovarja zame nesprejemljive stvari, bom poskušal videti Božjo podobo, ki trpi pod težo časa.

Gospod je moja skala in moja utrdba (Ps 144,2). Ko On izuri moje roke za ta notranji boj, se ne bojim več velikanov, ki korakajo po televizijskih zaslonih in se delajo večje kot so v resnici.