Pavel mi razkriva, da mi je Bog zaupal veliko več kot le skrb zase in za svojo prihodnost. Po Kristusu sem postal deležen Božje bližine in poklican, da jo prinašam v odnose z ljudmi. Sveti Duh mi pomaga razumeti, da darovi, sposobnosti in odgovornosti niso namenjeni moji pomembnosti, ampak služenju življenju. Jezusove besede o budnosti me zato ne navdajajo s strahom pred njegovim prihodom, ampak me vabijo, da pogledam, kako živim danes. Ali sem zvest v majhnih stvareh? Ali ljudje ob meni doživljajo spoštovanje, pravičnost in dobroto? Pomislim na človeka, ki v službi opazi, da sodelavec zaradi bolezni ali družinskih težav ne zmore več vsega svojega dela. Lahko se pritožuje, da mora zdaj sam prevzeti dodatne naloge, lahko pa se z njim pogovori in mu pomaga poiskati rešitev. Prav v takšni vsakdanji odločitvi se pokaže, ali zaupano odgovornost sprejemam kot breme ali kot priložnost za ljubezen. V današnji družbi, polni negotovosti, sporov in nezaupanja, lahko s svojo zvestobo prispevam k večji človečnosti, ne da bi čakal na velike spremembe drugih. Psalm mi daje pogum, saj Bog ostaja moja moč in moje odrešenje. V evharistiji se srečujem s Kristusom, ki se mi podarja do konca, in Sveti Duh v meni prebuja sposobnost, da tudi sam postajam dar. Ko prejmem Kristusa, ne želim ostati zaprt v svoje skrbi, temveč prosim, naj moje srce postane budno za človeka, ki potrebuje pomoč, spravo ali prijazno besedo. Tako Gospodovega prihoda ne pričakujem samo nekoč v prihodnosti, ampak ga prepoznavam že danes, ko mi prihaja naproti v ljudeh in mi daje priložnost, da njegovo ljubezen naredim vidno.