Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«(Lk 1,39-45)

Božič in Jezusovo rojstvo bom praznovali s slovesno evharistijo, z mašo. Ali se vam ne zdi čudno, da rojstvo otroka praznujemo s spominjanjem njegove smrti? Za nobenega drugega otorka tega ne bi storili. Ne bi mislili na njegovo smrt, ampak bi se preprosto veselili novega življenja, ki se začenja in nas napolnjuje z globokim občudovanjem in čudenjem.

Skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, ki jo praznujemo in ponavzočujemo v evharistiji, osmišlja Jezusovo rojstvo. Prav zaradi njegove smrti in vstajenja se lahko zares veselimo in praznujemo njegovo rojstvo.

V maši šele lahko dojamemo globok pomen stare in nove zaveze in s tem smisel Jezusovega zemeljskega življenja, njegovega rojstva in vseh dogodkov, ki so se zgodili pred njegovim rojstvom. Marijin obisk Elizabete, ki ga praznujemo danes, dobi svoj poln smisel v maši. Ko zremo dete v jaslicah v resnici zremo Božjo ljubezen, ki se nam podarja. Prav to obhajamo pri sveti maši: Božjo ljubezen, ki se nam v celoti podarja in izroča.

Jezusovo rojstvo je popoln in celosten dar samega sebe. Z rojstvom se začne in križu pa se dopolni. Od prvega trenutka svojega življenja Jezus izpolnjuje Božjo voljo. Začne v jaslicah.

Najlepše in najboljše praznujemo Jezusovo rojstvo, če imamo v mislih njegovo popolno podaritev samega sebe. Njegovo rojstvo in vsak dan njegovega življenja vključno s smrtjo, je dar vsakemu izmed nas.

Prav pri maši praznujemo Jezusovo rojstvo kot dogodek, ki se dogaja danes in tukaj v nas in za nas. Ni zgolj nek bled spomin na dogodek izpred dvatisoč let. Bog z nami je sedanja resničnost. V evharistiji zajemamo iz njene sedanjosti.

Maša ni le vstopanje v dar Jezusove smrti, ampak tudi obnavljanje njegove zmage nad smrtjo, ki smo jo po maši deležni danes in tukaj. Ker je svoje življenje iz čiste ljubezni podaril nam je premagal smrt in osvojil novo življenje. On v svoji človeškosti sedaj živi v Očetu in v nas. Zato je rekel: »Jaz sem z vami, vse dni, do konca sveta.« V tem je novo življenje, ki ga v maši praznujemo in smo ga deležni. Živi prihaja k nam, se nam da v hrano, da bi danes lahko zajemali iz našega cilja: vsi ljubljeni otroci v Očetovi ljubezni. Daje se nam v hrano, da bi tudi mi živeli na način osebe, na način občestva: On v nas in mi v njem, On za nas in mi zanj tako, da smo za druge.

Zahvalimo se danes Gospodu za njegov dar popolne ljubezni. Na zemlji ni hotel preživeti le nekaj let, ki bi postali oddaljen ideal h kateremu naj bi vsi težili. On je hotel da je njegovo zemeljsko življenje nenehno navzoče in da ga mi lahko sprejmemo. Tako se nam je popolnoma podaril. V evharistiji se povežemo z Marijo, ki Jezusa nosi v sebi; potem smo poslani, da kakor ona, Njegovo navzočnost prinašamo drugim, da bodo vsi v njem oživeli za Očetovo ljubečo in nenehno navzočnost.