V tihoti sobote po pepelnici se v mojem srcu prebujata dve podobi: Levijeva zapuščena mitnica in Izaijeva obljuba o »Zazidalcu razpok«. Filokalija me vabi k nenehnemu čudenju nad tem, kako se Božja svetloba dotakne prav tistih delov moje duše, ki so najbolj ranjeni ali umazani od vsakdanjih skrbi.

Ko berem o Leviju, ki sedi pri mitnici, v njem vidim sebe. Sredi svojih opravkov, načrtov in morda celo sredi svojih majhnih pohlepov zaslišim tisti preprosti: »Hodi za menoj!« To ni klic h popolnosti, ampak klic k metanoji – k preobratu uma in srca. Levi ne zapusti le mize, ampak zapusti svojo staro identiteto človeka, ki kopiči, da bi postal človek.

Izaija mi razkriva, da se moja "luč" ne prižge z močnimi besedami, temveč takrat, ko neham s prstom kazati na druge in začnem sititi lačnega. Moja duhovnost postane živa takrat, ko postane bogoslužje po bogoslužju – ko tisto, kar prejmem pri oltarju, prelijem v svoje odnose.

Pri sveti maši me nagovarja trenutek, ko duhovnik v vino vlije kapljico vode. Ta majhna kapljica sem jaz – s svojo krhkostjo, s svojimi napakami carinika. V evharistični skrivnosti se moja majhnost izgubi v neskončnem morju Božje ljubezni. Ko pristopam k obhajilu, se spomnim, da Jezus ne prihaja k "zdravim", ampak k meni, ki potrebujem Njegovo zdravilno prisotnost. Maša je zame tista Levijeva gostija, kjer se meja med svetim in grešnim izbriše v objemu usmiljenja.

V današnjem svetu, kjer nas politično in družbeno dogajanje sili v nenehno tekmovanje in kjer se zdi, da so uspeh in številke edino merilo vrednosti, čutim stisko izgorelih in pozabljenih. Mislim na delavce v logističnih centrih ali trgovinah, ki so postali le številke v algoritmih učinkovitosti. Vidim njihovo utrujenost, ko se ob nedeljah ali praznikih ne morejo spočiti, ker sistem zahteva nenehno razpoložljivost. Njihova mitnica je sodobno delovno mesto, kjer se človeško dostojanstvo včasih meri le s produktivnostjo.

V duhu Izaijevega klica, naj neham »kazati s prstom«, v tem prepoznam svojo odgovornost. Namesto da bi kot potrošnik zahteval vse "takoj in zdaj", izbiram pot potrpežljivosti in spoštovanja do tistih, ki mi služijo. Moj današnji "sabat" oziroma počitek je v tem, da zavestno ustavim svoj dir in opazim človeka za pultom ali volanom.

Sredi negotovosti glede prihodnosti in gospodarskih pritiskov, ki pritiskajo na običajnega človeka, skušam ohraniti mirno srce. To je moj tihi upor proti sistemu, ki želi, da bi bili le prestrašeni potrošniki. Namesto strahu izbiram zaupanje, ki ga izraža psalm: »Razveseli dušo svojega hlapca, saj k tebi, Gospod, dvigam svojo dušo.«

Danes se sprašujem: Ali si upam zapustiti svojo varno mitnico in tvegati srečanje, ki me bo spremenilo? Skušam biti pozoren na tiste "razpoke" v svojem okolju, kjer lahko s svojo majhno prisotnostjo prinesem vsaj trohico upanja.