»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni.« (Jn 17,6)

Vstali Kristus ni več vezan na zakone tega stvarstva v prostoru in času. Nič več ga ne veže trajna omejenost, ki jo mi doživimo kot smrt. Učenci dvomijo, da je kaj takega sploh mogoče. Dvomijo tako kot Peter, preden ga je Jezus povabil naj pride po vodi k Njemu. Strah je močnejši od odnosa s Kristusom. Dokler je zaupal Jezusu, da gre lahko k njemu po valovih smrti, se ni potapljal, ni dvomil. Ko pa mu je zlo, strah in nemir ukradlo pogled na Kristusa, se je začel potapljati. Z dvomom dajemo prednost strahu pred odnosom s Kristusom. Le v osebnem odnosu s Kristusom lahko hodimo po vodi in nas dvom ne more potopiti. Takšne krhke učence, ki se učijo živeti z Jezusom, on pošlje, da druge potapljajo v življenje Svete Trojice, ki je občestvo: vsak je za drugega in v drugem, nobeden ni zase. Zato nas spodbuja naj ohranjamo v srcu, kar nam je zapovedal, kajti on je z nami. Ne pošilja nas nekaj delati, ampak zajemati iz življenja Očetove ljubezni v katero smo potopljeni po njegovi človeški naravi. Učimo se, ko sprejmemo Kristusov način življenja iz Očetove ljubezni. On nas vabi v to, da je ves čas z nami, da je v nenehnem odnosu z nami. Njegovo bližino lahko živimo v vzajemnem odnosu med nami. Sveti Duh je Duh odnosa. Jezus ga nam je podaril in je novo življenje. Svet tega ne vidi, ker ne smatra, da je odnos življenje in da je Bog nenehen odnos. Naše življenje postaja pričevanje o Božjem obstoju, ki je vseoživljajoč in nenehen odnos. Mi smo edini dokaz za Boga. On je v osebnem odnosu z nami in mi z njim. Vedno znova pa nas bodo temni valovi strahov, travm in nemirov hoteli trgati iz njegove navzočnosti in nas silili v dvome. Le ti so priložnost, da se spet vrnemo k Njemu, ki je z nami in nas drži za roko. Vse skupaj.