»Če bi vedeli, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih.« (Mt 12,7)

Božje modrosti, razkrite v Svetem Pismu, še posebej v Jezusovih evangelijih, ne moremo dojeti, če v sebi gojimo držo farizejev. Držo napuha, ki sebe postavlja za središče in glavno merilo vsega. Izraža se v monologih, nasilju, pohlepu, blefiranju, oblastnosti, posedovanju, manipulaciji… Sveto pismo dojemajo kot kodeks moralnih predpisov, kot neko zastarelo kulturo, ki pa jim pride prav, ker jim omogoča prevladujoč položaj in izkoriščanje ter nadzor nad soljudmi. Vsaka podobnost z našim sedanjim dogajanjem v družbi je zgolj slučajna. Sveto pismo pa je zgodba o nori ljubezni Boga do nas, o njegovi neskončni nežnosti do vseh in do vsega, kar je ustvaril in nam podarja. Vse to nam je dano zaradi njegovega usmiljenja. Iz tega je živel Jezus in to je njegova glavna dediščina, ki nam jo je zapustil, da bi jo delili naprej vsem, do konca časov. Naroča nam: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Živimo iz Božjega daru, da bomo lahko usmiljeni do sebe in vseh naših sodobnikov. Nikogar nam ni treba obsojati. To rešuje svet norosti v katero drvimo in smo na svojo nespamet celo ponosni.