V teh dneh, ko se skozi okna mojega digitalnega sveta nenehno zliva hrup – novice o prestižnih bojih v svetovni politiki, primerjanje uspehov na družbenih omrežjih in nenehno spremljanje, kdo je "naš" in kdo "njihov" – se ob branju o Savlovi ljubosumju globoko zamislim nad stanjem svoje duše.

Pismo pravi, da je Savel od tistega dne dalje "gledal Davida postrani (hudobno)" (1 Sam 18,9). V tem prepoznavam past, v katero se ujamem skoraj vsakič, ko odprem novice ali družbena omrežja. Današnji svet je zgrajen na "ogledu": nenehno merimo, kdo ima več vpliva, kdo je bolj "všečen" in kdo ogroža moj status ali moje prepričanje.

V duhu Filokalije spoznavam, da je ta "hudobni pogled" pravzaprav zastrupljen um (nous). Ko dopustim, da se vame naseli zavist ali strah pred uspehom drugega, v svojem srcu gradim zapor. Savel je postal suženj svoje sence, ker ni prenesel pesmi: "David jih je pobil desettisoče." Tudi jaz se včasih počutim ogroženega, ko vidim, da nekdo drug – morda nekdo z drugačnimi političnimi ali ideološkimi pogledi – uspeva ali živi mirno. Takrat čutim, kako se v meni prebuja tisti stari, Savlov duh, ki želi uničiti mir drugega, da bi potolažil lastno negotovost.

Evangelij mi kaže Jezusa, ki naroči učencem, naj mu pripravijo čoln, "da ga množica ne bi stiskala" (Mr 3,9). Ta podoba mi v letu 2026 pomeni vse. Množica – to so zame nenehne zahteve po opredeljevanju, pritiski globalnih ideologij, ki želijo vstopiti v vsako poro mojega razmišljanja, in hrupni mediji, ki "rjovejo" svoje resnice kot nečisti duhovi iz evangelija.

Moj "čoln" je moja notranja tišina, moja hesihija. Brez tega čolna me bo svet "stisnil" – ne le fizično, ampak duševno. Če ne stopim korak nazaj, v tišino molitve, postanem le še en krik v množici, le še ena številka v algoritmu. Jezus nečistim duhom zapoveduje, naj molčijo. Tudi jaz se učim reči "molči" svojim vsiljivem mislim (logismoi), ki me prepričujejo, da je svet izgubljen in da moram biti v nenehnem krču boja.

Pred kratkim sem na spletu zasledil uspeh človeka, ki ga osebno ne maram in katerega ideološka stališča se mi zdijo škodljiva. Začutil sem tisti pekoči Savlov krč v prsih. Hotel sem napisati ciničen komentar, s katerim bi ga "postavil na realna tla" in pred drugimi zmanjšal njegov uspeh. Moje "oko" je postalo hudobno.

Spomnil sem se na besede svetega Izaka Sirskega iz Filokalije, da je ponižnost "oblačilo božanstva". Namesto da bi pritisnil "objavi", sem odložil telefon. Sedel sem v tišini in začel v srcu izgovarjati: "Gospod Jezus Kristus, blagoslovi njega in usmili se mene." Sprva je bilo težko, kot bi grizel kamen. A po nekaj minutah se je tisti Savlov duh v meni umiril. Spoznal sem, da njegov uspeh ne zmanjšuje moje vrednosti v Božjih očeh. Čoln moje duše se je odmaknil od obale sovraštva v mirno vodo.

V svetu, ki me sili v nenehno primerjanje in spopade, izbiram drugačno držo. Ko bom na zaslonu videl nekaj, kar v meni prebuja zavist ali gnus, bom takoj odvrnil pogled. Ne bom hranil "Savla" v sebi. Vsaj dvakrat na dan si bom vzel pet minut popolnega odklopa od vseh naprav, da bi se moje srce odpočilo v Božji prisotnosti, stran od "stiskanja množice". Za tiste, ki jih družba (ali jaz sam) označuje za "sovražnike", bom izrekel kratek, tih blagoslov. To je moja zmaga nad nečistimi duhovi časa.

Zaupam Bogu in se ne bojim; kaj mi more storiti človek ali njegova ideologija? (Ps 56,12). Moja hvalnica Gospodu je v tem, da ostajam svoboden v svojem srcu.