V tišini drugega postnega petka se v mojem srcu prepletata podobi Jožefa, ki ga bratje vržejo v vodnjak, in ljubljenega sina iz evangeljske prilike o vinogradu. Filokalija me vabi k »zrenju Božje previdnosti«, ki tke pot odrešenja tudi skozi niti človeške zavisti in izdaje. Ko berem te vrstice, se sprašujem, kolikokrat sem sam v svojem srcu zgradil zidove ljubosumja, namesto da bi postal prostor sprejemanja.

Zgodba o Jožefu mi razkriva globoko rano človeštva: nezmožnost videti brata kot dar. Njegovi bratje v njem ne vidijo človeka, ampak grožnjo svojim interesom. Evangelij to sliko razširi na vinogradnike, ki si želijo prilastiti dediščino in ob tem ne oklevajo umoriti sina. V tem prepoznam nenehno skušnjavo mojega ega – željo, da bi bil gospodar življenja, namesto da bi bil njegov skrbnik.

Vendar me psalm tolaži s podobo Jožefa, ki je bil prodan kot suženj, a je postal rešitelj. Kristus, ki so ga zavrgli, je postal vogalni kamen. To je zame velika skrivnost: Bog moje poraze, moje "vodnjake" osamljenosti in nerazumevanja uporablja kot temelje za nekaj novega. Moja naloga je le, da v teh preizkušnjah ohranim budnost srca (nepsis) in ne dopustim, da bi me zagrenjenost ločila od Ljubezni.

Pri sveti maši te podobe postanejo žive. Ko duhovnik pripravlja darove, v njih vidim sadove vinograda, ki ga Bog zaupa nam, ljudem. Vsaka maša je zame trenutek streznitve: spomni me, da nisem lastnik ne svojih talentov, ne svojega časa, ne sveta okoli sebe. Vse je dar.

Ko prejemam obhajilo, se dotikam tistega "vogalnega kamna". Kristus, ki je bil zavržen in umorjen zunaj vinograda, prihaja k meni, da bi pozdravil moje razbitosti. Maša me vabi, da postanem rodoviten vinogradnik, ki sadov ne zadržuje zase, temveč jih daruje svetu. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi v vsakem človeku, ki ga srečam, prepoznal "Sina" in mu izkazal spoštovanje, ki mu pripada.

Danes to Jožefovo stisko in pohlep vinogradnikov čutim sredi neizprosnega boja za vire in naraščajoče prekarizacije družbe.

Opazujem stisko tistih, ki so v današnjem ekonomskem sistemu obravnavani kot "odvečni" ali "zamenljivi" nekoristni jedci. Vidim starejšega delavca, ki ga po desetletjih predanosti zavržejo, ker ni več dovolj donosen, ali mladega človeka, ki kljub znanju ne dobi priložnosti, ker nima pravih povezav. To je sodobni vodnjak, v katerega bratje (družba, sistem) vržejo tistega, ki jim je v napoto.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladuje želja po grabljenju moči in kopičenju bogastva na račun šibkih, izbiram pot graditelja skupnosti. Moj post je v tem, da zavestno zavračam logiko izključevanja. Ko se v svojem delovnem okolju zavzamem za sodelavca, ki je žrtev mobinga, ali ko v politiki podpiram rešitve, ki ne iščejo le dobička, temveč dostojanstvo vsakega posameznika, takrat gradim na vogalnem kamnu.

Sredi sveta, ki me sili v tekmovalnost, se ustavljam in iščem poti solidarnosti. Zaupam, da tisto, kar svet zavrže, v Božjih očeh ostaja neprecenljivo.

Danes se sprašujem: Kaj v svojem življenju ljubosumno čuvam, namesto da bi to daroval Vinogradniku? Skušam v svojem okolju prepoznati nekoga, ki se počuti zavrženega, in mu ponuditi preprosto znamenje sprejetosti.