22.4.2021 - Odprtost

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,44-51)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne; jaz pa ga bom obudil poslednji dan. Pisano je v prerokih: ›In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‹ Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh, ki ga bom jaz dal, pa je moje meso za življenje sveta.«


Jezus pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne«. Oče pošlje Jezusa, Oče priteguje ljudi k Jezusu. Prihaja do srečanja. V obeh primerih ima pobudo Oče: on pošilja in priteguje.

Jezus nam s tem pokaže, da je naš odnos z Bogom tisto, kar je najgloblje. Tudi naš odnos z Jezusom bi bil površen in nestvaren, če ne bi temeljil na našem intimnem odnosu z Očetom. Jezus v nas vžge željo, da bi se dali Bogu poučiti. V tem je sreča, ki jo je težko dojeti.

Odprtost Bogu mnoge ogroža. Prepričani so, da je Bog vir odtujenosti in jih bo zasužnjil. V resnici pa nas Bog osvobaja. Odprt in učljiv odnos do Boga je velik dar in pogoj, da se lahko približujemo Jezusu. Če hočemo biti pritegnjeni k Jezusu, moramo poslušati Očeta. »Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni.«

Jezusove besede osvetljuje govor na gori. Jezus nas povabi, da resnično živimo za Boga, v globoki odprtosti in učljivosti. Zaradi tega govori o molitvi, o postu in o miloščini. Vse tri razsežnosti so sad notranje poslušnosti Bogu Očetu. Le tako naš gospodar ni naša narava, ki nas sili iskati lastne sebične interese, ugled in različna zadovoljstva. Sveti Ignacij imenuje učljivost v odnosu do Boga nenehno obujanje pravega namena. Pravi namen je sad intimnega odnosa z Bogom, sad iskanja tega, kar je všeč Očetu. Ne išče lastne uveljavitve, lastne sebičnosti ali drugih vase zaprtih nagnjenj. Pravi namen je preprosto poslušanje Boga, ki govori v srcu in sledenje temu, kar nam pove. Le tako rastemo v resnični ljubezni.

Ko Oče deluje v nas, oblikuje naša čutenja, ki postajajo čutenje in razmišljanje z Vstalim Kristusom. Prav to nam omogoča srečanje z Očetom. On nas priteguje k Jezusu. Uči nas živeti nesebično, v darovanju zaradi ljubezni in mrtvenja sebičnosti. Priteguje in vodi nas v dojemanje Kristusovega trpljenja in vstajenja. Odpre nam oči, da v Njegovem trpljenju prepoznamo veliki opus ljubezni, katere sad je vstajenje.

Učljivost v odnosu do Boga Očeta nas pritegne k Jezusu, da mu postajamo podobni.

Prosimo drug za drugega, da bomo odprti in učljivi v odnosu do Boga Očeta, da bomo hrepeneli po življenju v osebnem intimnem odnosu z Njim, ne da bi iskali površinske in zato slabe zadovoljitve. Prerok pravi, da bo v poslednjih časih spoznanje Boga napolnjevalo zemljo na podoben način, kakor vode napolnjujejo morje. S to podobo izrazi izredno polnost. Prerok nima v mislih abstraktnega spoznanja, da Bog je, ampak je sad ljubečega vzajemnega odnosa izročenosti Boga nam in nas Bogu (podobno kot je v zakramentalnem odnosu med možem in ženo). Odpri Gospod neštete mlade po vsem svetu za takšno spoznanje tebe, da preobraziš vso zemljo v svoje kraljestvo.

62 views0 comments