V globini mojega srca odmeva trikratno vprašanje: »Ali me ljubiš?« To ni vprašanje za razum, temveč za srce, ki ga ogreva ogenj Svetega Duha. Kakor Peter ob Genezareškem jezeru, se tudi sam znajdem pred obličjem Vstalega, kjer se moja pretekla zatajitev in človeška krhkost potopita v neskončno morje božjega usmiljenja. Sveti Duh je tisti nevidni Gost, ki v moji notranjosti pričuje, da ljubezen presega vsak zakon in vsako obsodbo, o kateri razpravljajo mogotci tega sveta, kot sta Fest in Agripa.

Pot poboženja je pot popolne izpraznitve sebe (kenosis), da bi v izpraznjen prostor vstopil Kristus. Sveti Duh v meni neprestano obnavlja to moč, da namesto lastne volje izbiram Njegovo. Ko Peter sliši napoved svoje mučeniške smrti – da ga bo »opasal drug« – prepoznam v tem najvišjo obliko svobode. To je svoboda Duha, ki me ne vodi tja, kamor hoče moj ego, temveč tja, kjer moja daritev postaja hrana za druge. Psalm me vabi k hvaljenju Gospoda, ki moje grehe oddaljuje od mene, »kakor je vzhod oddaljen od zahoda«, in ta razdalja je prostor, v katerem deluje milost Svetega Duha.

Sveti Duh preobraža slovenski vsakdan tam, kjer je človek najbolj ranjen. Ko se sredi sodobnega hlastanja za materialno varnostjo in ugledom soočim z globoko osebno krizo ali občutkom neuspeha, se prav v tistem dnu odpre pot vstajenja. V trenutku, ko namesto v samopomilovanje ali beg v alkohol in prazno zabavo – ki je v naših krajih tako pogost – izročim svojo nemoč Bogu, se zgodi poboženje. Moja ranjenost postane okno, skozi katero posije božja luč. Ko kljub bolečini odgovorim z »da« na klic k služenju v svoji družini ali soseski, v mojem telesu vstaja Kristus.

Slovenija je ujeta v mreže starih zamer in novih delitev, kjer se zdi, da je sočlovek le še nasprotnik v boju za (sebično pojmovano) pravico. Vstajenje se uresničuje tam, kjer običajen človek v javni upravi, zdravstvu ali politiki deluje z integriteto, ki presega strankarsko pripadnost. Ko sredi sistema, ki pogosto deluje hladno in birokratsko, uradnik ali zdravnik v sočloveku prepozna trpečega Kristusa in mu podari svoj čas ter srčno naklonjenost, tam nastopa poboženje družbenega tkiva. Vsako dejanje, ki daje prednost dostojanstvu najšibkejših pred interesi kapitala ali ideologije, je sad Svetega Duha. To je moč, ki tiho, a neustavljivo premika meje nemogočega v slovenskem narodu.

Sveti Duh me vodi me v globino bivanja, kjer beseda »ljubim« ne ostane le na ustnicah, temveč postane kri in meso moje vsakdanje odločitve in daritve. V tej ljubezni, ki me vabi h križu in hkrati k vstajenju, postaja moje življenje živa hvalnica Bogu, ki vse prenavlja.