Iz svetega evangelija po Marku (Mr 3,20-21)
Tisti čas pride Jezus s svojimi učenci v Petrovo hišo in zopet se zbere množica, da še kruha ne morejo zaužiti. Ko so to slišali njegovi sorodniki, so govorili: »Z uma je!« In prišli so, da bi ga oteli pred množico.

Jezus se z vsemi močmi posveča svojemu poslanstvu. Ljudje so ga oblegali, mu prinašali bolnike in ga hoteli poslušati. Takšna gneča je, da še kruha ne utegnejo več pojesti. Nerazumno neobičajne okoliščine. Jezusovi najbližji družinski člani so bili zaskrbljeni. Nekateri so govorili, da se mu je malo odtrgalo. Jezus je bil resnično izven sebe. Ni ga skrbelo njegovo lastno ugodje in interesi. Ni se ukvarjal z lastno slavo niti z lastnim zdravjem. Smatrali so ga za malo usekanega zato, ker se ni trudil, da bi uresničil svojo voljo, ampak Očetovo voljo, ki je polna ljubezni in zahteva izredno zavzetost. Jezus je bil izven sebe, ker je ves čas sledil navdihom Svetega Duha, ki ga je vabil v popolno podaritev samega sebe.
Na tak način je pripravil popoln dar o katerem govori berilo iz pisma Hebrejcem. Kristus je po Svetem Duhu sam sebe dal Bogu v brezmadežno daritev. Jezus je uresničil popolno daritev. V svetišče ni vstopal s krvjo ovac in telet, ampak z lastno krvjo. Zunanje stvari je lahko darovati Bogu. Najtežje je podariti samega sebe. Jezus pa nam je pokazal to pot: ne zunanjih daritev, ampak osebne daritve. Podariti samega sebe, se dati na razpolago Božji ljubezni, v službo bratov in sester, do te mere, da s tem ogroziš svoje lastno življenje.
Jezus je takšno osebno daritev zmogel zato ker je bil čistega srca in celovit. Ni ga mučila sebičnost in se ji ni vdajal, kakor mi. Samega sebe je lahko podaril, ker ga je velikodušno navdihoval Sveti Duh. Njegova daritev je prelito kri preobrazila v kri zaveze, ki očiščuje in posvečuje. Zahvaljujoč njegovi daritvi, Kristusova kri očiščuje našo vest mrtvih del in nam omogoča sodelovati z živim Bogom. Očiščuje našo vest mrtvih del. Jezus je bil resnično zunaj sebe (iz uma), nor do ljubezni, ki je obrodila življenje za vse. Če se ozremo v življenje svetnikov, odkrijemo podobno očitanje s strani bližnjih: zmešalo se mu je, postal je verski fanatik..." (Ignacij Lojolski, Frančišek Asiški...) Božja norost je modrejša od človeške modrosti, ker izhaja iz ljubezni in zato rešuje, oživlja in podarja sebe = Življenje.
Prosimo za milost, da bi lahko vsak dan znova v moči Svetega Duha izšli iz svoje sebičnosti in sodelovali pri Božji ljubezni do slehernega človeka. Resnično krščansko bogoslužje je v tem, da se damo na razpolago Božji ljubezni, danes in tukaj. Tako, da imamo radi konkretne brate in sestre. Božje kraljestvo je kraljestvo ljubezni = vzajemnega podarjanja.
Comentarios