Zdi se, kot da je svet postal ena sama velika arena, kjer se vsi borijo proti vsem. Ideološki boji v Evropi in ZDA razdvajajo celo družine in mediji nas nenehno ščuvajo, naj v drugem vidimo sovražnika, ki ga je treba "premagati" ali "izbrisati". Današnja Božja beseda me vabi, naj se umaknem v votlino svojega srca.

David se znajde v votlini s Savlom, ki ga želi ubiti (1 Sam 24,4). Davidovi možje mu šepetajo: "Zdaj je tvoj trenutek, uniči ga!" V teh glasovih prepoznavam sodobni hrup: "Vrni mu milo za drago," "Ponižaj tiste, ki razmišljajo drugače," "Uporabi svojo moč."

V duhu Filokalije v tem prepoznavam boj s tistimi vsiljivimi mislimi, ki me želijo prepričati, da bom svoboden le, če uničim svojega nasprotnika. A David stori nekaj pretresljivega: Savla ne ubije. Odreže le rob njegovega plašča in še ob tem ga peče vest. Spoznavam, da se moja resnična zmaga ne zgodi takrat, ko nekoga "utišam" z argumenti ali cinizmom, ampak ko v svojem srcu ohranim prostor za njegovo dostojanstvo, čeprav me on preganja. David v Savlu vidi "Gospodovega maziljenca", jaz pa se učim v vsakem človeku – tudi v najbolj glasnem ideološkem nasprotniku – videti Božjo podobo.

Evangelij pravi, da je Jezus poklical dvanajstero na goro, "da bi bili z njim" (Mr 3,14). V svetu, ki od mene nenehno zahteva učinkovitost, aktivizem in zavzemanje strani, me ta stavek pretrese. Prvi namen moje poklicanosti ni, da bi "rešil svet" ali zmagal v spletnih vojnah, ampak da bi bil z Njim. Vzhodni očetje temu pravijo hesihija – notranja tihota. Če nisem najprej "z Njim" v tišini molitve, so vsa moja dejanja le odmev hrupa tega sveta. Moja gora je tisti trenutek dneva, ko ugasnem vse naprave in se v duhu dvignem nad meglo vsakdanjih prepirov.

Pred kratkim sem se zapletel v pogovor z osebo, ki je z neverjetno agresivnostjo napadala vse, kar mi je sveto. Čutil sem, kako se v meni dviguje Davidov meč. Moja "votlina" je bila polna strupenih misli: hotel sem ga osramotiti s svojo intelektualno vzvišenostjo. Čutil sem, kako postajam trd in kako mi mir odteka iz srca.

Takrat sem se spomnil na nasvet svetega Janeza Lestvičnika. Namesto da bi zamahnil z besedo, sem v sebi izrekel: "Gospod, ta človek trpi, ker te ne pozna kot ljubezni. Usmili se naju obeh." Odrezal sem le "rob plašča" – priznal sem njegovo pravico do mnenja, a nisem vstopil v vojno. Ko sem se vrnil domov, nisem čutil grenkobe poraza, ampak nenavaden mir. Nisem ga premagal, sem pa premagal tistega "Savla" v sebi, ki si želi maščevanja.

V svetu, kjer vsi iščejo priložnost za napad, jaz izbiram pot Davidovega usmiljenja in Jezusove gore. Ko začutim, da me nekdo s svojim ravnanjem ali besedami "stisne v kot", ne bom udaril nazaj. Moja moč bo v tem, da blagoslovim in odidem v tišini. Vsaj petnajst minut na dan bom preživel v popolni samoti s Kristusom. Ne da bi ga kaj prosil, ampak le zato, da "sem z Njim". To je moj ščit pred ideološkim pranjem možganov. V vsakem človeku, ki me danes sreča, bom poskušal videti nekoga, za katerega je Kristus prav tako daroval življenje kot zame.

Pod perutmi Božjega usmiljenja iščem zavetje (Ps 57,2), dokler ne mine pogubna nevihta teh nemirnih časov. Moje srce je pripravljeno, da namesto sovraštva poje hvalnico Življenju.